Nikoli ni pravi čas za pogovor o »težkih« stvareh. Ko posameznik želi izraziti svojo bolečino pogosto naleti na gluha ušesa. Če je edina stvar, ki jo v teh trenutkih doživimo samo neslišanost, je to še najmanj. Ljudje zelo radi delijo nasvete tipa: »Pustite stvari pri miru, zdaj ko so v preteklosti.« ali »Poskušaj čim manj razmišljati o tem.« ali »Pa tako dobro ti je šlo, to je že za tabo, pusti zdaj to pri miru.«. Ko kdo želi načeti boleče teme je pogosto deležen sodbe: »Zakaj pogrevaš? To je že mimo.« ipd.

Ljudje se neznansko bojijo sočloveka, ki trpi. Zakaj? Ker s svojo ranljivostjo pokaže na ne zaceljene rane v drugih. Ljudje pa tega nočejo videti, to boli. Oseba s svojo ranljivostjo približa drugi osebi te iste občutke. So-čutimo. Čutimo z njim/njo, če smo zares tukaj in zdaj. Tako se neznansko bojimo razmišljanja o smrti ali bolezni. Takšne teme nas približajo k lastni minljivosti. Podirajo nam prepričanja in zidove.

Zgodilo se je, da mi je znanka rekla: »Andreja, od vsega me najbolj boli to, da se ljudje obračajo stran od mene na cesti.« Izgubila je otroka. Bolečina, ki jo je takrat doživljala je nepredstavljiva. Več kot preveč, že sama po sebi. Mi pa jo na tem mestu dodamo še več bo z lastno ignoranco. Stisk roke, objem ali tiha prisotnost. Vse to bi bilo bolje kot - NIČ. Še NIČ bi bilo bolje, kot namensko ignoriranje, odvračanje pogleda in »delati se si?« DA, rekla bi: »Hudo je.«. Vendar vse to za osebo v izgubi pomeni pot k ozdravitvi. To je del procesa.

Pogosteje kot se sami slišimo in pogosteje kot smo slišani, lažje je pri srcu. Naenkrat se zgodi. Bolečina pojenja in prvič spregovorimo brez solza. Preteklost je morda v preteklosti. Vendar je toliko del nas, kot sedanjost. Naše izkušnje so tiste, ki nas izoblikujejo, nam dajejo širino. Brez vsega »bolečega«, brez preteklosti ne bi bili danes to kar smo.

Pogosto ljudje ob izražanju bolečine rečejo: »Igraš vlogo žrtve.«. V današnjem času je to pogost stavek, ki služi kot odgovor skoraj na vse. Ta stavek ne pomaga trpečemu, pač pa mu povzroči še večji notranji razkol. Zlije se bencin na ogenj. Ko se posameznik izrazi, nam sporoča: »Tukaj v meni še vedno boli.« Odpre se nam in nam pokaže svojo ranljivost.

Ali je mogoče ustvariti svet v katerem se naučimo spoštovati to ranljivost in jo sprejeti, kot to kar je? Brez sodbe. Boleče zgodbe ni najlažje »slišati«, vendar nudijo prostor za skupno zdravljenje. Odprejo nas in nam pomagajo narediti korak naprej v sebi.

Tudi ta zapis, ni samo sončen. Marsikomu morda prinaša boleča spoznanja. Če želimo živeti radostno, so zapisi kot je ta potrebni. Zakaj? Ni radosti brez bolečine. Ko pomagamo drugim pomagamo sebi. Vsakokrat, ko se bolečina na kolektivni ravni zmanjša, se zmanjša naša lastna bolečina.

Versko se ne opredeljujem, vendar se na tem mestu strinjam z zapisom iz Biblije. Jezus je rekel: »Karkoli si storil kateremu koli izmed mojih najmanjših bratov, to si meni storil.«. Vsi smo del celote. Prej kot to sprejmemo, prej bomo tudi mi doprinos lepšemu svetu. Poskusimo prisluhniti in slišati, ko se ponudi priložnost za to.

Objem,
Andreja Goropevšek

Prikaži vse zgodbe