Zakaj sem se odločila postati prostovoljka pri Slovenskem društvu Hospic?

Priznam. Nisem dosti vedela o samem društvu, niti o širini njegovega delovanja preden sem se odločila sodelovati. Vedela sem to, kar ve večina – da gre za programe pomoči tistim, ki umirajo in njihovim najbližjim. Vendar je Slovensko društvo Hospic še mnogo več. Verjamem, da vsi poznamo občutek v sebi, ko nas nekaj »pokliče«. Iz nekega nam površinsko neznanega razloga, nas srce vodi v določeno smer, k določenim ljudem, v določene situacije. Srce se nikoli ne moti. Naučila sem se že, da ne sprašujem in ne dvomim v izbiro svojega srca, kamor me pokliče, tja grem, brez vprašanj.

O smrti sem pred tem razmišljala ravno toliko, kolikor sem »morala«, zaradi smrti svojega očeta pri 10 letih in ob smrti drugih ljudi v mojem življenju, ki so mi dragi. Vendar sem pravo globino celotnega procesa začela šele odkrivati z istim trenutkom, ko sem začela z usposabljanjem za Slovensko društvo Hospic. Človek veliko spozna o sebi in o svojih globinah prav s poglabljanjem v minljivost tega življenja. Ponuja ti nov pogled, drugačen pogled, približa ti vrednost trenutka v tukaj in sedaj.

Menim, da še vedno ne poznamo dovolj delovanje tega društva v katerem se počutiš in si del velike družine, kjer se čuti in diha bližina. Kjer tišina in prostor nista neka čudna koncepta, temveč zaželeno stanje. Kjer je sprejemanje ključno. Sprejemanje vsega kar je, tako kot je. Smrt in proces umirjanja sta velika učitelja, če si dovolimo se učiti. Vendar ne prinašata zgolj žalosti, kot se morda še vedno prepogosto smatra, temveč prinašata tudi širino in globino tistemu, ki zna biti, prisluhniti in občutiti.

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«
Antoine de Saint-Exupery


Srce se nikoli ne moti saj sem lahko že ob prvem srečanju začutila, da sem na pravem mestu ob pravem času. Usposabljanje je bil poseben proces, globok proces notranjega spoznavanja. Odprl je vrata v prenekatero vprašanje in stanje, v prenekatero spregledano stvar in odkril nove poglede, nove občutke, nova dojemanja.

Vsakomur, ki se odloča stopiti na pot prostovoljstva v našem društvu, vsakogar kogar pokliče mu polagam na srce. Ne sprašujte, ne pričakujte, samo dovolite si izkusiti. Nihče vas ne bo v tej skupnosti postavil na mesto, kjer bi vi ne mogli delovati. Vedno se bo iskalo mesto znotraj društva za vas, kjer boste lahko v polnosti to kar ste. V procesu pomoči, pa boste imeli možnost spoznati sebe in ali ni to največje darilo, kar nam ga lahko nekdo podari? Pot k sebi.

ANDREJA KOTNIK
(Napisano za Slovensko društvo Hospic junij 2021)

Prikaži vse zgodbe