Gotovo ena izmed težjih lekcij v življenju je prav ta, da znamo vstopiti in izstopiti iz življenja drugih, ob pravem času. Znati uskladiti do kje in kako je še »prav« zanje in za nas. Znati prepoznati kdaj to za nas postane uničujoča sila in ne več radost, iskrenost in srčna predaja.

Nismo vsi enaki, zato verjetno napisane besede ne bodo sedle vsem v srce. Toda za vse tiste »čustvene« ljudi bodo spodaj zapisane besede še kako resnične. Radi pomagamo, radi stojimo ob strani, radi svetujemo in nudimo ljudem kar potrebujejo. Vendar kje je meja? Kdaj smo nudili dovolj? Kdaj smo ponudili preveč? Kdaj postane to breme?

Komurkoli lahko nudimo karkoli želimo, pa to ne bo nikoli breme, nikoli teža, nikoli izčrpavajoče, če dodamo enačbi razdajanja eno samo stvar »zaupanje«. Zaupanje, da je vse točno tako kot mora biti. Težave običajno nastanejo, ko sodimo situacijo drugih, kot napačno, težko, nepremostljivo, obupno in jo poskušamo spremeniti. Velikokrat je na tem mestu naša pomoč zaželena. Velikokrat pa lahko vidimo, da smo mi pravzaprav edini, ki se trudimo nekaj spremeniti pri drugih.

Ta želja po spremembi in vodilo k delovanju v tej smeri izhaja pogosto iz našega zavedanja, da je lahko drugače, da je lahko bolje, da je lahko »lepo«. Vendar ni prav ničesar, kar bi mi lahko naredili za druge, če ti drugi ne želijo vlagati sebe v spremembo. To se pogosto zgodi. Nekdo ni pripravljen sprejemati. Nekdo ni na isto poti, kot smo mi. Nekdo si želi nekaj drugega. Nekdo enostavno noče. Povejte mi, če imamo osebnega trenerja in nam pokaže vse vaje sveta, sestavi najboljši plan dela kar jih je, pa mi ne naredimo vaj osebno ali lahko pričakujemo rezultate? Ali naš trener ni naredil najbolje kar je lahko? Nihče ne more namesto nas. In mi ne moremo namesto drugih.

Kaj ima pri vsem tem sprejemanje in zaupanje? Če vidimo, da je nekaj lahko bolje in poznamo pot k »bolje«, potem včasih težko sprejemamo, da si nekdo ne izbere biti bolje, živeti drugače in iskati načine. Vendar je to naša sodba. Naše prepričanje. Naše dojemanje sveta. To je naš pogled. Samo zato, ker mi nekaj vidimo kot »slabo« ali »dobro« ne pomeni, da to v resnici je tako. To je način, kako mi vidimo stvari. Isti trenutek, ko izpustimo vse sodbe sveta, ki ga vidimo in doživljamo okoli sebe, popustijo pritiski in bolečine, ki jih nosimo s sabo, kot posledico občutka odgovornosti do drugega.

Ne vemo, zakaj nekdo potrebuje izkušnjo kakršne je deležen/a. Ne vemo, čemu je vse to potrebno. Ne vemo, kako ji/mu to služi in zato je prav, da ne sodimo. Pomagamo, če lahko. Pomagamo, če je zaželeno. Pomagamo do tam, kjer je tudi nam prijetno, lahkotno in v notranjo izpolnitev in od tam zaupamo in izpustimo, da bo tako kot mora biti. Če se pomoč sprejema in je zaželena nam bo delovanje tako ali tako vedno prijetno. Če pa nekdo na drugi strani ne želi prejemati tega, kar želimo podarjati, potem ni naše mesto in niti ni naša pravica vsiljevati drugemu »naš« način.

Sprejemanje, da vsakdo hodi po svoji poti. Lahko smo del te poti, lahko celo življenje hodimo skupaj, lahko se srečujemo na različnih razpotjih. Resnica pa je ena, spoštujmo pot drugega in je ne ocenjujmo po svojih merilih, temveč prepustimo srcu, da sprejema resnico: »Da je vsaka pot »prava«, kajti vsaka pot nas ob koncu dneva pripelje k sebi, ne glede na to, kako jo mi ocenjujemo.« Nam pa bo naša pot lažja, brez sodbe poti drugih.

ANDREJA KOTNIK
(Objavljeno v Novice izpod Krvavice)

Prikaži vse zgodbe