Jaz sem tu,
prisotna v vsakem trenutku,
kot dih vsega živega in neživega.

Živim, tako kot živiš ti,
a moja veličina presega meje enega, dveh ali treh.
Sem vseobsegajoča, brez meja.

Sem v tebi, kot ti bivaš v meni.
Nimam začetka ali konca, samo sem.

Neobrzdana kot divji konji v svoji svobodi.
Nikomur ne pripadam, a sem last vseh.
Z nikomer ne tekmujem.
Ničesar ne želim. Sem. To je dovolj.

V svoji tihi prisotnosti te skozi tančico noči nagovarjam.
Nežno te kličem in vabim v svoj objem.
Ljubkujem te z dotikom sonca in hladim z rosnimi jutri.

Nudim ti vse svoje bogastvo, ki ga premorem.
Brez pričakovanj.

Ne jezim se nate, ko mrzlično hlastaš po še.
Sem.
Nisem razočarana, ko ne uspeš videti in dojeti globin in razsežnosti pred sabo.
Sem.
Ničesar ni kar bi želela na tebi spremeniti, le da slišiš, čutiš, vidiš moj klic.

V objemu sva lahko celota.
V objemu in predaji se spojiva v iskrico neotipljivega, večnost lepote, neopisljivost trenutka.
Ničesar ni kar pričakujem od tebe,
toda če želiš lahko čutiva skupaj,
raziskujeva prostrano nebo in letiva na regratovi lučki v nepoznane dežele.

Če želiš sem zate tu – v vsakem trenutku. Samo prisluhni – slišiš?

Lepo, kajne? Besede bodo vedno prikrajšale za doživetje občutka.
Zato vse kar je vredno se čuti – ali pa tega sploh ni.

*ANDREJA KOTNIK*
(pogovor z naravo)

Prikaži vse zgodbe