Tako radi rečemo: »Čisto sem povožen/a pa sploh ne vem od kje.«

Če bi se znali opazovati v vsakem trenutku dneva, če bi znali biti skozi vsak trenutek dneva prisotni, bi z lahkoto videli kje in kdaj »izgubljamo« energijo, ali bolje rečeno, kdaj in kje vlagamo v stvari, ki nas bolijo, težijo, izčrpajo.

Velikokrat smo že slišali, kako vsak dan sprejemamo odločitve. Zdi se, da odločitve na mentalni ravni dojemamo samo kot fizične odločitve. Recimo kot takrat, ko se odločimo ali bomo kupili čevlje ali obleko, ko se odločamo ali gremo danes k tej prijateljici ali oni, ko se odločamo ali bomo danes skuhali riž ali krompir. Vendar so odločitve tudi naše misli. Mnogo misli gre mimo nas ne da bi se jih sploh zavedali, zato velikokrat nismo zavestni tega, da je določen mentalni vzorec naša odločitev.

Posameznik bi lahko nasprotoval in rekel, kako se lahko sam odločam razmišljati o neki stvari na določen način, če sploh nisem zavesten tega miselnega vzorca. Pa vendar, to je odločitev. Kajti v vsakem trenutku dneva si lahko izberemo zavestno prisotnost, v vsakem trenutku dneva si lahko izberemo ne-sodbo.

Zavedam se, da je to pogosto iz začetka težko. Ne zmoremo naenkrat »predelati« vsega, kar smo si do danes izbirali. Jaz vedno to primerjam s fizičnim telesom. Če imamo viška kilogramov, ki smo jih leta in leta nabirali, tudi ne moremo pričakovati, da jih bomo z eno samo vadbo in dvema dnevoma diete odstranili vse na mah. Spremembe prihajajo postopoma. Ključno pri uvajanju sprememb ali bolje rečeno, ključno pri sprejemanju mentalnih odločitev, ki so nam v podporo je, da začnemo videti.

Nam je težko iti peš mimo določene hiše? Zakaj? Kakšni mentalni vzorci se v ozadju odvijajo? Na kakšen način sodimo to hišo, te ljudi, ta kraj? Ali lahko vidimo, kakšna je naša sodba? In, ko jo vidimo ali zmoremo preiti iz te sodbe v sprejemanje z zavedanjem, da sodba ni potrebna. Ali lahko na tem mestu vnesemo vsaj vprašanje: »Kaj pa, če to kako razmišljam ni edini način, kako lahko razmišljam o tej situaciji? Kako je morda vse to dobro pa tega še ne vidim? Ali so še drugačni pogledi na to hišo, ljudi ali kraj, ki bi mi bili bolj v podporo?«

Ne glede na to, kaj razmišljamo o nekaterih ljudeh, krajih, hišah ali sebi je ključno to, da se začnemo zavedati, da mnogo notranjega monologa ne slišimo. Mnogo notranjega monologa je avtomatskega, ki prepogosto gre mimo nas. Torej kako bi naj sedaj mi vedeli, kje in kdaj sprejemamo mentalni monolog, ki nam ni v podporo?

Skozi občutja. Isti trenutek, ko se sproži v našem telesu to čemur radi rečemo »neprijeten« občutek, mi lahko verjamete, da se v ozadju skriva misel, ki nam ni v podporo. Četudi je nismo slišali, zaznali ali videli, se je odvrtela po principu navade ali avtopilota. To so tisti programi o katerih tako radi govorimo, ki se ves čas predvajajo nekje v ozadju naših misli. Kaj sedaj lahko naredimo?

Začnimo se opazovati. Začnimo opazovati najprej kako se počutimo, ter kdaj in kje začutimo določena stanja v telesu. Potem pa gremo na ribolov. Ni vedno uspešen toda s časom bomo ujeli ribo. Včasih bodo ribe velike, včasih majhne. Ni pomembno kaj in koliko na začetku ujamemo, pomembno je, da ribarimo in ko »ujamemo« začnemo zavestno izbirati drugače.

Kako zavestno izberemo drugače? Z vnašanjem vprašanj, ki nas odpirajo. S tem, da se potrudimo videti dobro v situaciji. Z blagoslovi situaciji, ljudem ali krajem v smislu, da vsem zaželimo vse dobro, iskreno in iz srca. Ter vsekakor s prisotnostjo bivanja, ko samo smo objektivni opazovalci. Ne ni vedno enostavno – je pa kot vedno rečem – VREDNO.

Vaše življenje se bo kot posledica vašega delovanja spremenilo in nekje po poti boste opazili eno samo misel v svoji glavi: »Srečen/na sem.«

ANDREJA KOTNIK
(objavljeno v sodelovanju s časopisom Sparkles)

Prikaži vse zgodbe