Rene Descartes je rekel: »Mislim, torej sem.« Pa je to res? Ali je res misel tista, ki definira naš obstoj? Ali pa je misel samo posledica našega obstoja? Kateri iz prisotnosti in zavedanja, duše ali kakorkoli želimo to imenovati. Misli vsekakor imajo mesto v našem življenju, vendar prepogosto verjamemo vse kar mislimo. Kaj, če je marsikaj od tega odslužilo namenu? Kaj, če marsikaj od tega o čemer razmišljamo sploh ni resnično? Kdo določa, kaj mi verjamemo in na podlagi česa sprejemamo svoja prepričanja? Kaj se zgodi, če lasten um postavimo pred preizkušnjo in se vprašamo, kaj pa če to kar mislim ni resnično?

Da bi lahko odgovorili na vsa ta vprašanja bi bilo najbrž potrebno napisati par knjig o tej tematiki. Vendar moj namen danes je zgolj, da spodbudim k premisleku o tem ali verjamemo vsemu kar mislimo? In zakaj? Se poistovetimo s svojimi mislimi vedno in povsod? Si sploh dovolimo podvomiti v lastne misli? Kako bi nam lahko ozaveščanje in sprejemanje drugačnih miselnih vzorcev pravzaprav koristilo na poti lastnega razvoja? Ali nismo že mnogokrat skozi svoje življenje spoznali, da smo s časom samostojno ovrgli prenekatero prepričanje, za katerega bi še nedolgo nazaj dali roko v ogenj.

Prepogosto vidim ljudi, ki ves čas samo zagovarjajo svoja stališča. Prepričanja. Z argumenti za in proti »dokazujemo« svoj »prav«. Vendar je moj »prav« lahko povsem drugačen kot tvoj »prav«. Zapletamo se v dramo uma in si povzročamo nepotrebne notranje boje in konflikte, ko pogosto nadaljujemo pogovore sami s sabo in si dokazujemo, kako znamo mi bolje. Dokazujemo si kako smo mi več, kako smo mi boljši, kako smo uspešnejši itd. Vendar je to samo ena velika utvara in iluzija uma, ki nas dejansko vrti okoli prsta. Ničesar ni kar bi morali dokazovati, ničesar kar bi morali presegati. Ne glede na to kaj bomo dosegli v življenju, koga presegli in kaj bomo imeli, naša vrednost napram vsakemu živemu bitju bo še vedno enaka. Vsi smo enakovredni. Tekmovanje s samim sabo in dokazovanje samemu sebi in »družbi« je mreža uma, ki nas ujame kot pajek muho v svojo past. Vrtimo se v krogih brez pravih zaključkov in spoznanj. Kadar želimo spoznati več, kot znamo in vidimo, je potrebno najprej priti do spoznanja, da je naš um dober služabnik, vendar zelo slab voditelj.

Kje torej leži odgovor našega neumornega doseganja in ciklanja samih sebe v večne kroge, ki se nikoli ne končajo? V tem trenutku tukaj in sedaj. V spoznanju, da sta prihodnost in preteklost umski koncept, s katerim si opredeljujemo čas, ki ima seveda tudi svoj prostor, vendar je edina prava resničnost točno ta trenutek kjer smo zdaj. Sedaj se postavi ključno vprašanje. Kje pa mi živimo večino časa? Ko kuhamo kosilo in razmišljamo o prihodnosti ali preteklosti smo zares tukaj? Ko tečemo in razmišljamo o včerajšnjem pogovoru, smo zares tukaj? Ko delamo v službi in razmišljamo kako bo ko pridemo domov, smo zares tukaj? Nismo. V tem je težava. Samo trenutek tukaj in sedaj nam prinaša to kar iščemo. Prizemljen občutek prisotnosti in zavedanja, občutek sprejemanja in miru, hvaležnosti in pristne radosti. Če se želimo resnično naučiti živeti, je potrebno začeti bivati sedaj in tukaj v čim večji meri. Uporabljati um – seveda. Vendar za situacije, ki so tukaj pred nami, ne za namišljene situacije vseh mogočih prihodnosti in preteklosti. Smo že kdaj opazovali brezčasnost prostora, ko smo recimo osvojili vrh hiba, gore ali enostavno obsedeli v lepoti narave? V tistem trenutku so bile misli prazne, srce pa polno čutenja in cenjenja. Skozi prsa se nam je razlival občutek toplote in spoštovanja do vsega kar je. To je prisotnost. To je življenje in to je tisto, kar lahko ima vsakdo izmed nas v vsakem trenutku.

Andreja Kotnik

(objavljeno v aprilski številki 2021 Novice izpod Krvavice)

Prikaži vse zgodbe