Kdo sem jaz? Eno izmed prvih vprašanj, ki si jih posameznik postavi, ko stopi na pot osebnega raziskovanja. Vprašanje na katerega ne znamo in ne zmoremo najti »enega« odgovora. Kar najdemo skozi pot lastnega raziskovanja je občutek v sebi, ki je odgovor sam po sebi.

Ko se prvič vprašamo, kdo jaz sem, se zvrstijo odgovori tipa: »Sem mati, sem žena, sem prijazna, sem ljubeča, sem duhovna itd.« To so vse pojmi s katerimi opravičujemo in utemeljujemo lastno bistvo, dajemo si nalepke in se opredeljujemo kot ta koncept. Hkrati se s tem tudi omejujemo. Temu radi rečemo v osebni rasti ego identifikacija. Nato skozi svoje življenje počnemo vse skladno s tem, kar mislimo, da počne dobra mati, žena, prijazna oseba, ljubeča oseba ali duhovna oseba. Tovrstna dejanja temeljijo na tem, kako mi doživljamo posamezne koncepte. Dojemanje le teh pa je različno od osebe do osebe. Tako morda mi vidimo sebe, kot dobro mati, ni pa nujno, da nas bo tako označil tudi nekdo drug.

Kaj ima to opraviti z zgornjim naslovom? Vse. Oklepamo se točno tega. Predstave, ki smo si jo naredili o sebi. Nalepk, ki smo si jih nalepili dolgo tega. Toda zakaj bi se tega oklepali? Ker brez vsega tega ne vemo več kdo sploh smo. Zato so prvi koraki v osebni rasti tako zelo težki. Ego se prvič sreča z opuščanjem sodbe o tem, kdo mi smo. Upiramo se na vsakem koraku opuščanja našega konceptualnega dojemanja nas samih, ker se bojimo, da bomo nekaj izgubili. Bojimo se, da bomo manj in da bodo naši posamezni deli umrli, skupaj z našo identifikacijo.

Pa je resnica ravno nasprotna. S smrtjo identifikacije se ponovno rodimo. Ponovno se prerodimo v zavestni prisotnosti. Ponovno nam je dana izbira, da lahko nekaj naredimo, ker tako želimo in ne, ker mislimo, da moramo na določen način delovati. Naše osvobojeno delovanje pogosto nazivamo z impulzi intuicije in srčnega vodstva, kar na nek način je. Naše identifikacijsko delovanje pa je vedno pogojeno s tem, da delujemo na določen način, ker sicer nismo dobra mati, žena, prijazna oseba ali duhovna oseba.

Identifikacija s koncepti in pojmi je največja past na poti samo-raziskovanja in hkrati sod brez dna. Pa vendar je to tisto, česar se še vedno najbolj od vsega oklepamo. Morda pa sčasoma spoznamo resnico lastnih mentalnih zablod in se zavedno odločimo stopiti na »pravo« pot. Pot svojega srca.


ANDREJA KOTNIK

Prikaži vse zgodbe