Kako lahko z ljubeznijo objamem jutranjo zarjo?

Jo je sploh potrebno objeti? Ali ona objema mene?

Se čudež sploh zgodi, če ga nihče ne opazi ali pa je njegov obstoj neodvisen od koraka mimoidočega?

Sem lahko ločen/a od poti, četudi ne opazim svojih korakov?

Sem lahko ločen/a od namena, četudi ne vem delovati?

Sem lahko kaj manj kot to kar sem, četudi ne zaznavam razsežnosti svojega bitja?

Sem kot jutranja rosa, minljiva a vedno prisotna.

Opazna le tistemu, ki si dovoli opazovati.

Danes sem – jutri me več ni, a vedno puščamo sledi.

ANDREJA KOTNIK

Prikaži vse zgodbe