"

Ste že kdaj opazili, kako lahko je izkušnje drugih povezovati z lastnimi izkušnjami?


Morda se na prvi pogled pogosto zdi, da gre za enako izkušnjo, enako doživljanje, enake občutke celo. Vendar je resnica daleč od tega. K razmišljanju o tem me je spodbudil pogovor z eno mamico. Govorila je o terminalnih boleznih, kako se je sama dvakrat soočala z diagnozami bližnjih, zaradi katerih je njihovo življenje viselo na nitki. Stresle so me njene besede, ko je govorila o psihologinji, ki ji je v tistem času svetovala. Videlo se je iz njenih besed, koliko bolečine in žalosti je dodatno doprinesla ta psihologinja, v prostor ki je že sam po sebi bil težak. Rekla je psihologinji: »Ne morete vedeti, jaz sem na tej strani.«

Bolečina, ki jo je povzročala že sama situacija se je potencirala z nerazumevanjem in ne dopuščanjem biti tam kjer je. Pogosto se tudi mi srečujemo s situacijami v katerih nekdo od nam poznanih trpi. Radi bi pomagali, da bi bilo bolje, ker menimo, da je to tisto, kar oseba nasproti nas potrebuje. In rečemo: »Saj bo. Daj času čas.« ipd. Včasih kadar pa je njihova izkušnja enaka naši rečemo: »Vem, kako se počutiš. Saj bo minilo. In ta in ta in ta nasvet.« Običajno je vse to pospremljeno s celotno zgodbo naše zgodovine - naše izkušnje. To je lahko sebično. Tu smo, da prisluhnemo njemu/njej, ko je njegova/njena izkušnja sveža, ne pa da govorimo o sebi. Gotovo je čas in prostor, ko je primerno, da spregovorimo o podobnosti naših izkušenj in preizkušenj. Toda najprej je potreben prostor, v katerem se posamezniku dovoljuje, da je kjer je, ter da čuti kar čuti.


Velikokrat same situacije in življenjske preizkušnje niti ne bolijo toliko, kolikor boli potreba ljudi okoli nas, da nas spreminjajo. Iz naslova sodeč pa tudi, da nekdo nasproti nas sklepa, da ve kako nam je v dani situaciji. Ljudje smo individuum. V marsičem smo si morda enaki, toda svet v sebi in okoli sebe vsakdo doživlja po svoje.


Ne moremo zares vedeti, kako njemu ali njej je. Neizpodbitna resnica pa je, da najbolj boli ne-sprejemanje. Če želimo iz srca in celostno človeku pomagati, ga moramo slišati. Ne z ušesi, temveč s srcem.


Aktivno poslušati. Ne z namenom, da dajemo nasvet, ko temu še ni mesto. Ne z namenom, da ponudimo svojo izkušnjo. Temveč z namenom, da razumemo. Razumemo na podlagi tega, kje se on/ona nahaja in ne na podlagi tega kje smo mi. Vedno se bomo srečevali s situacijami, ko se pripetijo neljube stvari in dogodki. Takrat imejmo v mislih, da besede velikokrat niso potrebne. Še posebej kadar gre za zelo težke preizkušnje. Potrebno je odprto srce in prisotnost v tišini s sočlovekom.


S takšnim ravnanjem dajemo osebi nasproti sebe potrditev, da je »prav«, da je kjer je. Točno tam kjer mora biti, hkrati pa mu/ji dajemo vedeti: »Jaz sem tu. Za vsak slučaj, če me potrebuješ.« Ne bojmo se bolečine sočloveka in ne bežimo pred njim/njo s tolažbo, ko zanjo še ni čas. Ne bodimo sebični s svojimi izkušnjami. Bodimo prisotni, v celoti, zanj ali zanjo točno tako kot nas on/ona potrebuje. To je sočutje. To je ljubezen. Biti.


ANDREJA KOTNIK

Prikaži vse zgodbe