Vsakič, ko se znajdemo v okolju kjer se govori o osebni rasti, takoj naletimo na mentaliteto pozitivizma. Potrebno je pogledati na stvari iz pozitivnega vidika. Vse kar šteje je tisto kar je pozitivno. Če ti kaj ne ustreza ne razmišljaš prav. Če te kaj boli, ne razmišljaš prav. Če si nesrečen, samo razmišljaj pozitivno. In tako naprej se peljejo priporočila današnje osebne rasti, ki ne povzročajo nič drugega, kot en velik razkol v človeku. Če ne razmišljam »prav«, potem je nekaj z mano »narobe«. In smo dodali bencin na ogenj.

Kaj sploh je pozitivno? Nekaj, kar je zame pozitivno je morda zate negativno in obratno.

Mogoče je čas, da si natočimo čistega vina, s tovrstnimi in drugačnimi nasveti lahko zelo škodimo sebi in drugim. Ne rečem, da nima »pozitivno« razmišljanje svojega mesta. Vendar se z zanikanjem »negativnega«, dejansko krepi točno to – tisto kar smatramo »negativno«. Če si ne priznavamo svoje bolečine, se bo ta v nas okrepila. Če si ne priznavamo svojih misli, se bodo te krepile. Če si ne priznavamo kje smo, ne bomo nikoli našli izhoda. Kako najdemo pot na zemljevidu? Tako, da poiščemo kje se nahajamo in določimo kam želimo iti. Mi pa bi radi potovali tja kamor želimo, brez priznavanja kje se nahajamo.

Priznavanje kje smo ni enako samo-smiljenju. Spodbujam vas k spoznanju, da je samo pozitivno prav toliko utvara, kot samo negativno. Čisto vsaka stvar na tem svetu nosi v sebi tako »pozitivno«, »dobro« kot »negativno«, »slabo«. Tako mi označujemo stanja. Velikokrat je to pretirana ideja našega uma. Kar je za nekoga dobro je za nekoga drugega slabo. Recimo dež. Dež je samo dež, kajne? Vendar je dež na poplavnem območju lahko za nekoga največje prekletstvo in na sušnem območju največji blagoslov.

Kje je potem tista prava pot? V zlati sredini. Sprejemanje obeh polaritet v sebi in okoli sebe. Sprejemanje zavedanja, kdaj, kje in kako pogosto si lažemo o pozitivnem ali negativnem. Sprejemanje jing in jang vsega kar je okoli nas. Če nam uspe v »slabem« videti prav toliko »dobrega« in v »dobrem« videti prav toliko »slabega« smo na dobri poti proti notranjemu miru, ker si priznavamo resnico obeh polaritet. Prenehamo potencirati eno ali drugo skrajnost. Če pa temu uspemo dodati še ne-obsojanje, pa smo zmagali. Spoznanje, da nič ni »slabo« in nič ni »dobro«, vse samo je, nas lahko odreši notranje drame, ki nam jo naš um vsiljuje na dnevni bazi.

Veste resnica je, da ima čisto vse svoje mesto. Tudi pretirano »dobro« je lahko »slabo«. Se spomnite kdaj ste bili nazadnje evforično navdušeni nad neko stvarjo in kako ste se počutili, ko je evforija popustila? Izčrpane. Nihanje ravnotežja v eno ali drugo skrajnost prinaša enak efekt. Nismo v ravnovesju, nismo v miru in ne nismo v sebi. Če pa sprejemamo resnico obeh polaritet enako, takrat lahko občutimo mir, ravnovesje in celovitost v sebi.

Takrat ne sodimo in ne ocenjujemo ene stvari ali druge stvari boljše kot ali slabše kot nekaj. Ne ocenjujemo sebe, kot boljše ali slabše. Ni potrebe po primerjavi. Ni potrebe po ocenjevanju. Ni potrebe po sodbi, ker vemo, da je vse lahko »dobro« ali »slabo«, odvisno je samo iz katerega zornega kota, se odločimo gledati na stvari.

Tudi tiste stvari, ki jih nikakor ne moremo razumeti, nikoli niso napake. To, da je nekaj napaka je naše prepričanje – to kar smo se odločili verjeti. Vse kar obstaja je tu z namenom, vse je del celote. Pa, če se odločamo to priznavati ali ne. Vse, čisto vse prinaša s sabo obe polariteti. Spodbujam vas, da poiščete v sebi vse »slabo« kar obsojate in v tem poiščete prav toliko »dobrega«. In enako naredite za vse »dobro«, kjer mislite, da ste več kot nekdo drug. Prizemljite se in si priznajte, kako je lahko to za nekoga drugega »slabo«. Ena izmed teh izkušenj vas bo dvignila, ker sami sebe preveč tlačite. Druga vas bo ponižala, ker sami sebe preveč poveličujete. Obe pa vas bosta vrnili tja, kjer je mir doma. Nihče ni več vreden, kot nekdo drug. In nihče ni manj vreden, kot nekdo drug. Vrednost nam vsiljuje um, če se v to odločamo verjeti. Vendar pa je vrednost vsake duše, vsakega človeka, vsakega živega bitja enaka in to v srcu vemo.

Brezpogojna ljubezen in sprejemanje je točno to – brezpogojna. Brez pogojev. Brez sodbe, brez nazivov, brez razlikovanja. Oboje – vse je potrebno, da smo lahko celota. In v celoti biva tisto, kar iščemo – naše bistvo.

Andreja Kotnik

Prikaži vse zgodbe