V tem korona času, se zdi, da je glavna tematika samo še to; Kdo jo ima, kako jo je kdo prebolel, predvsem pa na tone strahu, pred tem, kdo vse jo bo še dobil.

Namen mojega današnjega zapisa ni, da bi trdila, da virus ne obstaja, vsekakor obstaja. Je pa hkrati pomembno, da ne pozabimo na stvari, ki resnično štejejo. Da ne pozabimo, da smo vsi ljudje.

Strah, ki se seje v teh časih, pomembno vpliva ne zgolj na počutje posameznika, temveč tudi na njegov imunski sistem. Če želimo biti zdravi, je »zdravost« našega počutja naša primarna skrb. Saj veste zdrav um, v zdravem telesu. Verjetno se marsikdo vpraša kako naj doseže stanje neke »pozitive«, ko je marsikaj mrko in črno povsod okoli nas. Preprosto ostanite v sebi in se ukvarjajte s stvarmi, za katere ste lahko hvaležni. Naj bodo to majhne ali velike stvari, hvaležnost bo vedno narisala nasmeh na obraz. Kitajski pregovor pravi: »Svoje nesrečne trenutke skrbno preštevamo, blagoslove sprejemamo pa brez premisleka.«

Za kaj ste lahko hvaležni, če pa ste ostali brez službe? Kaj pa za streho nad glavo, tekočo vodo, toplo stanovanje, poln trebušček? Za kaj ste lahko hvaležni, če pa je toliko bolnih? Kaj pa za lastno zdravje, ki je v tem trenutku še pri vas? Kaj pa za zdravje vseh najbližjih? In, če zbolite, za kaj ste lahko hvaležni? Kaj pa za dejstvo, da še živite? Kaj pa za dejstvo, da nimate hujših bolezni? Kaj pa za dejstvo, da se vaše telo lahko bori? Ne glede na to kako težka izgleda situacija, vedno lahko najdemo nekaj za kar smo hvaležni. In to nam prinaša notranji mir, to nam prinaša občutek blagostanja in občutek sreče. Hvaležnost je tista, ki nas v resnici osreči in ne stvari. Zato trenirajmo in urimo se v tem, da najdemo vse tisto kar je lepega.

Ne pravim, da mentalna orientiranost odpravi vse težave, vendar vsekakor pa trdim, da pravi način razmišljanja olajša vse te težave, če že ne fizično pa vsaj telesno in mentalno. Sprememba v načinu razmišljanja je ključna. Seveda ostanite zdravi, umivajte roke, držite se priporočil, da zmanjšate tveganje. Razen tega pa prav dosti več ne morete narediti. Sama vedno pravim, urejajmo kar lahko uredimo v svoji neposredni bližini, kar pa je izven naših rokah, pa prepustimo višjim silam. Konec koncev, kaj pa lahko naredimo? In, če ni ničesar kar bi lahko naredili ali ni najbolje verjeti, da se bo na koncu vse dobro izteklo? Če nimamo vpliva, če smo naredili kar smo lahko, kako točno nam pomaga, da poglabljamo strah v sebi, občutek nemoči in obupa?

Ena in edina stvar nad katero imamo resnično moč je naš um in naša zavest. To je seveda, če se tako odločimo. Lahko prepuščamo svoje misli in svojo zavest, splošnemu toku. Lahko pa vzamemo svoje življenje v svoje roke, na tistih področjih kjer lahko. Morda ne bo razrešilo vseh svetovnih kriz, pregnalo svetovne lakote in končano vse vojne sveta. Bo pa končalo eno stvar, naš nemir, naš strah, našo negotovost, našo anksioznost, naše slabo počutje in naš občutek nemoči. To je naša pravica in naša dolžnost.

In v tem času, bolj kot kadarkoli prej ali morda kasneje, je pomembno, da se spomnimo, da je naše počutje naše lastno. Da lahko vplivamo na to, kaj in o čem bomo razmišljali, da se lahko ločimo od virov informacij, ki v nas povzročajo razkol. Da lahko kljub vsemu kar se dogaja okoli nas, držimo v sebi košček sreče. In to je pravzaprav edini način, kako bomo resnično pomagali sebi in drugim. Če se držimo predpisov in upoštevamo nasvete, je verjetnost, da bi zboleli manjši in če v tem času vadimo in urimo malo drugačen pogled na svet, bomo četudi zbolimo veliko lažje prebrodili.

Vem, da se stvari izven nas pogosto zdijo nepoštene in vem, da vsi ti ukrepi in stanja v državi povzročajo nemalo negotovosti, osamljenosti in strahu. Še posebej zaradi tega ne smemo pozabiti na svojo človeško plat. Biti drug drugemu v uteho, vzpodbudo, nasvet in prijateljstvo. Naj bo bitk med ljudmi čim manj. Bolj kot kadarkoli naj bo naša strpnost drug do drugega še posebej velika. V slogi je moč in skupaj smo prav gotovo najmočnejši, zato ne stresajmo slabe volje na druge, ne kažimo s prstom kdo je kriv in kdo ni. Poskusimo prebroditi to obdobje s sprejemanjem lastne odgovornosti do sebe in do soljudi. Bodimo sočutni, ne pozabimo, da smo v prvi vrsti ljudje. Ne glejmo drug na drugega, kdo je kužen in kdo ni. Ne bojmo se sočloveka. Pozdravimo mimoidočega, pogovor lahko steče z nekom četudi stojite 3 metre vsak zase, pa vendar bodo pozdrav in lepa beseda pustila sočloveku nasmeh na obrazu in toplino v srcu.

Še posebej pa ne pozabimo na naše starejše, oni morda še najbolj trpijo socialno izolacijo, namenimo jim lepo besedo. Pustimo komu kakšno pozornost na vratih, napišimo voščilnice tudi samo naključnim znancem, ker morda se nam to zdi malo ali nepomembno, pa nikoli ne smemo zanemariti vpliva, ki ga ima lahko lepa beseda ali dejanje na sočloveka.

Ostanimo zdravi, predvsem pa ostanimo ljudje s pozitivnim srcem in delovanjem na tistih področjih kjer lahko. Svet nas potrebuje, sedaj bolj kot kadarkoli.

Prikaži vse zgodbe