En sam list padel iz drevesa pripoveduje zgodbo življenja.

Iz zelene prehaja njegova barva v rjavo. Iz mladega – prehaja v staro. Odslužil je svojemu namenu. Nikogar ni, ki bi objokoval njegovo pot. Nikogar ni, ki bi potočil eno samo solzo, kljub temu, da se je njegova pot končala tako hitro, kot se je začela.

Odstopil je. Dovolil je, da propade. Sprejel je svojo pot, svoj namen, svojo usodo. Nekoč je bil zelen, toda list se tega ne spomni. Ne objokuje preteklosti, je samo tam kjer je. Nudil je hrano in dajal možnost življenja drevesu – njegovemu drevesu.

Drevo je precenilo, da je čas za mirovanje, potegnilo je vse iz tega lista in shranilo njegovo bistvo vase. Celoten obstoj tega liste, je posrkalo vase, da je ostala samo lupina. Samo spomin na list, ki je bil nekoč zelen in živ. List bo propadel, postal bo gnojilo, za drevo in za vse tisto kar raste pod drevesom. Končal bo svojo pot od njegovih koreninah.

List se ne upira, dal je vse kar je lahko dal in mirno odpadel. Brez hrupa, brez blišča, brez vriska in krikov, brez solz. Povsem mirno je sprejel svoj namen, svojo pot. Enako se bo zgodilo z ostalimi listi. Sprejema svojo minljivost, dokler živi daje drevesu vse najboljše kar je, kar mu lahko da. In tik preden se poslovi izlije svoje bistvo v drevo, katere del je bil to kratko pot.

Že ob brstenju je bila njegova usoda jasna, nekoč bo odpadel, odslužil, minil. Ni se upiral brsteti, čeprav je vedel kakšna je njegova pot. Ni se spraševal, ali bi brstel ali ne bi. Počel je, kar je v njegovi naravi. Zrasel je in nudil.

Sedaj drevo nosi spomin nanj, kjer je rasel je ostala brazgotina na drevesu, majhna brazgotina. Toda kdor jo hoče videti jo lahko poišče. Je spomin – nanj, na en sam listek.

In naslednjo pomlad bodo pognali novi listi, listi z enako usodo. Vsi bodo delovali v dobro drevesa. Vsi se bodo kot ta list, predali in razdajali za dobro drevesa. In nekoč bodo odpadli, kot je odpadel on.

Toda drevo bo ostalo, prezimilo bo z vsem bistvom vsakega lista v sebi. Drevo bo zraslo, venomer raste. Dviga se proti nebu in razširja svoje veje k soncu.
Dokler nekega dne tudi drevo ne konča svoje poti. Za drevesom bo ostala sled, globoke korenine, ki jih je skoraj nemogoče izkopati bodo še dolgo tukaj na voljo vsakomur, ki jih želi videti.

Korenine bodo ostale, dokler na vsem lepem ne bodo okoli njih pognala majhna drevesa. Vsa majhna drevesa, ki bodo pognala svoje liste in začela svojo pot. In v njih bo ležalo bistvo velikega drevesa. Zgodba velikega drevesa se pripoveduje skozi njih. V njih DREVO živi večno. Ona nosijo DREVO s sabo, vse življenje so mu v spomin.

Kajti kdorkoli je poznal veliko DREVO, staro drevo, mogočno drevo in videl njegove korenine, ki so se raztezala globoko v zemljo, se spomni nanj ob vsakem pogledu na ta majhna drevesa, ki so sedaj pognala in ki v sebi nosijo že majhna potencial velikih dreves.

Prikaži vse zgodbe