In?
Koliko časa boš še bežala?
Koliko časa boš še iskala?
Kolikokrat odvrnila pogled od stvari, ki bolijo?
In kolikokrat srcu ne boš dovolila, da naredi kar mora narediti?

Boš vselej kar nisi?
Da ti. Tebe sprašujem.
Boš vselej držala jezik za zobmi?
Si boš vselej lagala, da je dobro, če ni?

Kje leži tvoja iskrenost in sposobnost stati na svojem mestu, četudi boli?
Priznaj si.
Dovolila si si, da se zlomiš ob projekcijah drugih ljudi.
Dovolila si, da te pohodijo, kot star zmečkan papir na cesti.
Priznaj si, postavili so te na mesto kjer oni želijo da stojiš.
Pa želiš tukaj stati tudi ti?

Vse je dobro.
Lahko počneš vse enako še 5 let, lahko deluješ na njim sprejemljiv način. Lahko si kar želijo, da si. Toda lahko si tudi nekaj več.
Lahko si TI.

Strah te je. Kaj bodo rekli? Kako delovali?
Bodo spet celo vojsko nad tebe poslali? Se boš zopet borila?
In zakaj?

Sprejmi svoj zakaj in drugi bodo sprejeli svoj zato.
Česa se bojiš?
Ti ni stvarstvo že 1000 krat pokazalo, da gre?
In, če je tišina, zakaj to zate pomeni Stop?
Kaj, če je tišina samo priložnost, da tudi ti ozavestiš, kar je potrebno videti.

In, če zato - stoji za zavesi nepoznanega, zakaj bi jih ne odgrnila in sonca v svojo sobo spustila?

Je res tako težko ne-delovati, temveč slediti. Se mučiš? Boli? Ko je dejanje najbolj naravna akcija, ki sledi.

Veš kaj čutiš in kaj želiš. Veš kje razlog leži. Zakaj torej iskati nekaj, kar potrebno ni.

Vsakdo se boji, bojim se jaz in bojiš se ti. Tebe strašijo pajki in postave v temi. Mene strašijo velike stvari.

Kot je hoditi po svoji poti.
Slediti utripu srca, do zadnjega vdiha zbrati pogum in si dovoliti.
Naučiti se prejeti in sprejeti priložnost srca.
Morda. Morda ne danes ali jutri. Vendar morda. Možnost. Dovoljenje.

Dokler ne boš namena sprejela in svoje delovanje živela nima smisla iskati, je kot bi slepec iskal palico, preden bi si priznal, da je slep.

Priznaj si. Obtičala si. V času in prostoru, ki zate ni. In iščeš poti nekoga, da bi rešil te laži.

A rešiš lahko le sebe, tvoja duša ti to veli.
Vse poti so v tebi, vse skrivnosti, vsi prehodu.

Skomigneš z rameni: "Ne vem zakaj se gre."
Je res.

Je to še en pogovor glave in srca, spet se prepričuješ, da le um nekaj velja. In veleva prepričanja davno tega odslužene.

Je čas da dovoliš?
Je čas, da izpustiš?
Zmede brez konca in kraja.
Kača, ki v blaznosti je svoj rep.

Ni vzroka, ni začetka, ni konca. Samo je.
Ali lahko spoznaš svojo blaznost in za trenutek obstojiš?

Deluj, ko srce klice. Stoj in poskušaj, prisluhni, dovoli, da mine.

Ne boš našla odgovora.
Ne po poznanih poteh. Tvoj um še ne ve. Tvoj um še ne zna. A vendar pot je tukaj, je pot tvojega srca.

Naredi v impulzu korak ali dva, dovoli da narava - naravo uravna.

Ali ni še vedno bilo tako?
Točno tako, kot je moralo biti?
Ali ni še vedno vse našlo poti, piti katerih po tvojem mnenju ne bi smelo biti.

In če spoznaš in dovoliš, ali ne bo tema sama odšla? Ni še vsakič končala tam, kjer je namenjena?

Nikoli ne veš, kje se začne in kje konča. Zaupanje.

Zaupanje, da četudi ne veš boš našla.
Četudi ne poznaš boš prepoznala.
Četudi tuje bo domače.
Četudi daleč bo postala blizu.
Četudi vprašanje bo postalo odgovor.

In rodilo se bo nekaj več.
Rodila se boš ti.
Obsijana s tisočimi sonci, kot si že sedaj, le da boš takrst tudi odsev.

Pustila si boš dihati in prenesti v svet sij, ki ga poznaš, ki ga dojemaš, ki ga čutiš.

Toliko več si, draga ženska. Toliko več kot si dovoliš verjeti.

Ali čutiš ta občutek v sebi? Domač. Poznan. Kot topla krušne peč sredi zime, ki greje brez prestanka.

In ali je pomembno kako misliš da si? Če si v vsakem trenutku popolna.

Da. Res je. Res je vse kar ti govorijo.

Res si - angel na zemlji
Res si - opora
Res si - uteha
Res si - sprememba
Res si - dlan, ki popelje žejnega do izvira najslajše vode.
Res si - luč.

In ne glede na to koliko se prepričuješ, da ne moreš vse to biti. Da je to le iluzija tvojega uma, ne spremeni resnice.

TI SI.

Prikaži vse zgodbe