Draga moja, v prsih bije srce, ki je močnejše, kot si upaš priznati, a paralizirana od strahu, ki te zateguje in vleče nazaj, od bremen ki si jih naložila na svoja ramena in od moči, ki si si jo sama odvzela, ne znaš in ne zmoreš sprejeti odločitve, narediti koraka. Predolgo si že obljubljaš ta jutri, predolgo že odlašaš soočenje z vsem tistim kar si naložila nase. Se zavedaš draga moja, da ni potrebno da nosiš svet na svojih ramah. Svet zmore. Vsako bitje živo in neživo v sebi nosi stvarstvo. Stvarstvo je popolno, ničesar ni kar »moraš« spremeniti. Naj je bolečina v prsih še tako močna, naj je pritisk še tako velik, to so le strahovi, to je vse kar znajo in zmorejo. Razen občutkov ti ne morejo narediti nič. Ničesar ni, kar bi ti lahko odvzeli, saj si si na nek način odvzela že vse. In, če sprejmeš to spoznanje, ali lahko potem uvidiš, da ni ničesar kar bi še lahko izgubila. Bi bilo potem lažje? Sprejeti tveganje in skočiti? Bi bilo potem lažje dovoliti si verjeti? Dovoliti si zaupati? Dovoliti si biti vse tisto, kar globoko v sebi veš da si. Popolna. Kdo ti je rekel, da si karkoli razen tega? Katere bolečine priplavajo na površje ob tem vprašanju? So te res onemogočali, ali si si sama dovolila biti onemogočena? Ni vedno lahko pogledati sebe v oči in ni vedno lahko biti popolnoma s sabo, a jaz vem kaj ti zmoreš, saj sem videla tvoje srce, videla sem od kje prihajaš in videla sem, da v tvojih prsih gori enaka strast, enako navdušenje in podoben plamen kot gori v meni. Plamen večnosti. Midve si nisva tako različni, kot misliš da sva si. Midve sva sestri, po duši. Zakaj meniš, da je moj klic glasnejši kot tvoj? Zakaj se sramežljivo skriješ vsakič ko ti pokažem, kje leži tvoja lepota? Zakaj vsakič, ko pokažem na enega izmed tvojih darov, obrneš glavo in rečeš: »Ne jaz.« DA, TI!«

Ti si tista, ki zmoreš. Ti si tista, ki spreminjaš. Ti si tista, ki v prsih nosiš neprecenljiv zaklad večnosti, ki ga je stvarstvo položilo vate. Ti si tista, ki pustiš pečat na srcih, ko jim pokažeš kako ljubiš in ti si vse to v sebi. A še vedno ko vstaneš si oblečeš tisto »haljo«, ki skrije vse to, ker se bojiš. Skriješ se pod »močnim«, pod »trdnim«, ker si se tako naučila, da »moram« tako, ker drugače ne gre. Ker, če bi za trenutek spustila svoje zidove in bi pokazala svojo ranljivost, kaj bi se zgodilo, kaj? Bi ti to ranljivost odvzeli? Bi bila kaj manj, če bi bila nežna kakršna si v resnici? Kdo lahko določa kdo ti si, razen tebe same? Kdo lahko reče, kaj in kako razen tebe? Draga moja, svet je prepust, že sam po sebi, s tisočerimi ljudmi, ki nosijo svoje maske in ki niso voljni in ne znajo in ne zmoremo in niso pripravljeni, da bi. Toda ti, ti si drugačna. To je klic stvarstvo, po tebi. Tisti tebi, ki leži v globini, tisti ki jo pokažeš samo kdaj in kdaj, izbranim. Ne morem več. Ne morem hoditi po svetu sama, potrebujem te. Potrebujem, da me primeš za roko in svetiš z mano. Ne zmorem vsega sama, a zmorem s tabo in ob tebi. Dovoli, da danes prižgem tvojo luč in jutri boš ti mojo, če pozabim, če zatavam, če odtavam neznano kam.
Ne bodi prestroga s sabo draga, saj veš, da sem tu, ob tebi in s tabo. Saj veš, da te spremljam povsod kamor koli greš, kjerkoli si. Nikoli niti za trenutek ne počijem, da bi ne bila s tabo. Vedno znova te opominjam na stvari, ki so pomembne in te odvračam iz poti, za katere še vedno prepogosto »moraš«.
Dovoli mi danes, da sem s tabo in ob tebi, dovoli, da se zlijeva in postaneva celota, dovoli, da te zdravim, dovoli, da te vodim, dovoli da sem v tebi in s tabo povsod kjer si ti. Dovoli, da siješ, saj bom sijala s tabo. Dovoli, da si. Takšna kot si, ker si popolna. Dovoli, da ti odvzamem bremena, dovoli, da odnesem skrbi, dovoli, da sprostim telo in ti pokažem kdo ti si. Dovoli mi, da spregovorim skozi tebe, ljudem, ki te potrebujejo in dovoli da sem v tebi in s tabo, vedno. Rada te imam,

Tvoja duša

Prikaži vse zgodbe