Včasih ne vidimo lepote tistega kar imamo, ker stojimo preblizu, da bi lahko opazili, da bi lahko doumeli, da bi lahko sprejeli, lepoto tega, kar je. Ko stopimo korak ali dva stran, ko odložimo svoje delo na stran, ko popolnoma pozabimo na to kar smo ustvarili in potem to znova »najdemo«, lahko vidimo in začutimo, kaj leži v ozadju. Včasih smo preveč prežeti s prepričanji, ki nas ovirajo in držijo nazaj. Preveč prepričani, da ne znamo, da ne zmoremo, da to ne bo »dovolj«. In v teh prepričanjih, ne moremo doumeti lepote in ljubezni lastnih kreacij. Čeprav so tam, ker naša duša je vedno del nas samih in vedno bo izrazila lepoto naše biti, a včasih enostavno ne vidimo lastne lepote, lastne ljubezni, lastnega sijaja, ker smo verjeli stvari, ki so nas jih naučili, da so nas lahko ukrotili.
Zato je prostor, najhitrejši način, da spet »vidimo«, da spet »čutimo«. Ko damo prostor svoji kreaciji, človeku, prijateljem, stvarem, za katere mislimo, da niso »popolne« v svoji biti, za katere mislimo, da niso dovolj. Ko tem damo prostor, resnično zasijejo v polnosti svoje biti. Ko damo sebi prostor, da ne vlagamo v naučene vzorce, temveč si dovolimo pozabiti, kar smo verjeli in pogledamo iz spočitih oči, znova in znova drugače, vedno spremenljivo, bomo opazili, da vsi in vse nosimo to v sebi, da je popolno. Ti, jaz, mi vsi, vse okoli nas, vse nosi v sebi dušo, vse je odraz te brezpogojne ljubezni, vprašanje je samo, ali to hočemo videti ali pa še vedno iščemo. In, če iščemo? Nič zato, tudi popotovanje je čudovito. Lepo doživljanje, čutenje, ustvarjanje želim, kjerkoli v procesu že ste.

Prikaži vse zgodbe