Včasih se znajdemo v situacijah, kjer se moramo odločiti. Ne glede na to, ali je odločitev notranja ali zunanja, postopek odločanja vedno povzroči ločitev med dvema vidikoma nas samih. Ljudje redko vidimo to notranjo ločitev. To je zavrnitev enega dela nas, ker bi želeli drugega. Ne moremo biti prisotni v celoti, z notranjimi vojnami, z »želenim« in »neželenim«, kakor hitro izberemo eno polariteto, hkrati ustvarjamo drugo. Ni črnega brez belega.
To na noben način ne pomeni, da je »želja« narobe. Čutimo, kaj čutimo z razlogom, to je naš notranji jaz, ki nas usmerja k našemu najbolj notranjemu bitju, poti, ki je najbolj primerna za nas in ki nas bo na koncu pripeljala do miru, ljubezni in veselja.
Razumeti moramo, da so vsi notranji konflikti tukaj z razlogom. Vse situacije, ki povzročajo trenje v nas samih, so same po sebi blagoslov in nam kažejo, kako smo lahko več v sebi, kako lahko sprejmemo več in razširimo svojo zavest.

Ni bistvo v tem, da se moramo odločiti – sploh ne, temveč v naši notranji prisotnosti in zavedanju, da obstaja ločitev. In v priznanju te notranje razcepljenosti ter sprejetju obeh polaritet, ali-ali, brez odvračanja in zavračanja.
Če bomo v sebi našli prostor, da sprejmemo »oboje«, »vse«, bomo vedno »kreirali« iz srca. Toda dokler se odločimo in odločamo, na podlagi tistega, kar si želimo, z vidika tega, kar vidimo, iz svojega omejenega videnja, bomo znova in znova »zgrešili« pot našega notranjega jaza, pot našega pravega veselja.

Nasprotujoči si občutki znotraj nas ne potrebujejo naše odločitve, ni potrebna odločitev za eno stran ali drugo, naše notranje nasprotje želi sprejetost, želi biti vse. Ko najdemo v sebi »prostor«, da sprejmemo ali-ali, da sprejmemo obe skrajnosti, ne glede na to, kako zelo nasprotujoče so si, se zgodi čarovnija. To je namreč trenutek, ko postaneta ena, to je trenutek, ko smo notranje dosegli pravi mir. Ne v smislu miru, kot v odsotnosti notranje vojne, ampak miru v smislu blaženosti.

To ni proces, ki ga lahko dosežemo z ocenjevanjem in igranjem umskih iger, kot je rekel Osho, človek lahko spozna krog s svojim umom, vendar ne bo nikoli stopil vanj. Noben um ne more nikoli stopiti v VSE. To ni proces uma, to je proces čutenja. Notranje stanje, v katerem nobena stvar ni boljša od druge. To je notranje stanje popolne predaje do najvišjega dobrega, to je stanje popolnega zaupanja v telo in dušo, da bi lahko um samo bil.

Samo po sebi je zelo preprosto, a redko doseženo. Govori se, vendar se le redko čuti, a vendar je to edini način, da smo v sebi, v enosti, v ljubezni, v Bogu.

Vsi gremo skozi te procese notranjega boja, vsi se srečujemo s situacijami, za katere se zdi, da nas določajo, da nas silijo v odločitev. Toda, kaj se zgodi, če nas »nujnost« odločitve potisne v meditacijo in odločitev ni iz tega prostora nujnosti, temveč pride iz srca. Kaj, če dovolimo telesu, da se odloči in sledi svojemu vodstvu v popolni predaji, veri in zaupanju.

Najbrž bi hitro ugotovili, da je vse kar smo »želeli«, »potrebovali« in »iskali«, tu pod našimi nosovi.
Veselo notranje raziskovanje želim <3 in obilico zgrajenih mostov med notranjimi nasprotji. Naj bo pot pretočna in odprta za vse, ne glede na to kako mi to ocenjujemo, kot »dobro« in »slabo«, najdimo način, da enostavno smo, z vsem in v vsem to kar smo vsi v sebi LJUBEZEN.

Prikaži vse zgodbe