Kaj se dogaja okoli vseh teh praznikov? Vsakič, okoli "prazničnega časa, kolektivna zavest podivja. Ljudje zapravljamo, več kot zaslužimo, na stvareh. Ponorimo in se obnašamo noro, neorientirano in preživimo večino tega časa resnici na ljubo v bolečini.

Čutim, da bi lahko atmosfero rezala z nožem toliko tega je v ozračju. Zakaj?
Zato, ker je toliko tega "nujnega", tega "moram", poglejmo te velikonočne praznike za primer. Vsi moramo peči potico, moramo imeti šunko, moramo pripravit vse za velikonočni zajtrk, pobarvati jajčka, oditi nič kolikokrat v cerkev in njene rituale in ljudje kot podivjana drhal tekamo naokoli in izpolnjujemo vse te "moram".

In kaj točno se zgodi, če ne spečemo potice, če čas raje preživimo s svojimi otroki. A, točno ... Nič.
In kaj točno se zgodi, če ne gremo v cerkev? Če nas ne skrbi 10 dni zapored, kaj bomo oblekli in ne mučimo svojih otrok in jih silimo k običajem, ker se "mora"? A, točno ... nič.

Bo naša vera manjša? Kakšen je namen zahajati v cerkev in se imenovati katerekoli vere že, če izvajamo nasilje sami nad sabo in nad svojimi otroki, prihajajočimi rodovi, ki bodo živeli enako kot mi, če ne bomo nečesa spremenili. Da o številu smrtnih žrtev v tem času niti ne govorimo, na milijone življenj, za? Ne vem.

Živali, ljudje živali, to so ta življenja.

Po čigavem ukazu vse to počnemo? V čigavem imenu?
In zakaj?

Pojdimo v cerkev, zaužijmo, kar nam ustreza, če tako čutimo, ampak prosim lepo, prosim resnično iz srca, vsaj uživajmo v tem. Ne lažimo si več, da vse to počnemo, ker tako čutimo, ker nas veseli, ampak to počnemo, ker se to od nas pričakuje, ker "moramo". Pogojeni smo v prepričanje, da smo dobri kristjani, če počnemo vse to, kar se nam zapoveduje. Kaj se zgodi, če si samo za trenutek zamislimo, da ne bomo na veliko noč šli v cerkev? Samo misel? Panika, strah in bolečine prevzamejo naše telo, tako zelo smo pogojeni. Če ni cerkve, nismo nič. Pa morda kaj manj drastičnega, recimo, da NE spečemo potice. Ni potice, ni praznika.

Kaj se zgodi? Notranje nas raztrga, tako zelo smo identificirani s tem, kako bi morali biti in kaj bi morali početi, da bi bili dobri. Smo mar še vedno otroci? Obnašamo se namreč kot otroci. Ne! Obnašamo se kot ovce. Zakaj nam je Bog podaril to življenje? Da sledimo? Da smo nesrečni? Da trpimo? Kaj je namen in smisel vere? Ali ne uči ljubezni?

Bodimo iskreni, kje je tu ljubezen, v pobijanju na tisoče živali, ne da bi jedli, da živimo. Temveč, da se bašemo, da se napolnimo preko polnega. To ni niti ljubezen do živali niti do sebe.

Uživajmo v praznikih, prosim, delimo ljubezen, ampak ne s siljenjem otrok v nekaj, česar ne marajo. To ni ljubezen. Ljubezen uči s primerom, dopušča svobodno izbiro. Pokažimo svojim otrokom, kako živeti srečno, kako poslušati svoje srce in ne vsiljujmo jim slepo, to kar je bilo vsiljeno nam.

Počnimo, kar nam veli srce, pojdimo v cerkev, če je to nekaj, v čemer uživa vsa družina. Zaužijmo toliko in tisto kar nam narekuje telo in ne um. Preživimo čas s svojimi ljubimi, brezpogojno prisotni, namesto kupovanja vseh stvari in brezglavega drenjanja po prepolnih centrih.

Vzemimo te praznike kot refleksijo na nas same, ne kot to kdo smo iz vidika tega, kar nam družba narekuje, temveč kdo smo v sebi. Počnimo to, kar čutimo, da je prav in ne kar mislimo, ali kar se nam reče in če bomo tako delovali vedno vsak dan ne samo ob praznikih, bo to največje darilo ljubezni, ki ga lahko podarimo sebi, svoji družini in svetu.

Blagoslovljene praznike vam vsem želim. Naj se v vaša srca naselita mir in vse dobro.

Prikaži vse zgodbe