Dovoli si

Dovoli si

Četudi beseda samo na ekranu leži, ali v prsih tišči, človek marsikdaj izgovoriti si ne pusti. Boji se, kaj mislil bo drugi in kaj mislili bodo ljudje, kdo sem jaz, da skrbele bi me takšne stvari, če sprejemam vse stvari. Kdo sem jaz, da bi me nazaj držalo, kdo sem jaz, da bi jokala ob poti, ko lahko letim, kdo sem, da bi ne dovolila si, da skočim in letim, da se smejim. Kdo sem jaz, da bi rekla, ne znam, saj sem le roka njega/nje in se igram. Igram se z igračami, ki jih dobim, se življenja veselim in si dovolim, da izrazim vse strasti. Kaj potem, če se še nisem tega naučil, kaj potem, če vzame čas, kaj potem, če nič se ne zgodi, pomembno ni. Pomembno je, da uživam med tem, ko se igram, med tem, ko se smehljam, med tem, ko delam, kar me veseli, med tem, ko sem, kar sem, človek med ljudmi.

Lahko bi me skrbelo, lahko bi me bolelo, kakor pomnim že mnogo dni, je skelelo in bolelo, moje telo trpelo, a danes več ne trpi, danes se življenja veseli. Naučeno, da mora se trpeti. To je naučeno, ni tvoje, ne moje, svobodni smo vsi. Svoboden sem jaz, svoboden si ti. Svoboden si človek, dovoli si. Kaj, če bil bi, kar si lahko. Kaj, če ob stiski drugega pogledal bi v oko, prijel roko, sprejel, da nekdo trpi, a mu pomagal, da preboli. Kaj, če bi ne hodili en mimo drugega in bi se znali tudi kdaj se prepustiti in se drug drugemu v naročje zapoditi. Ponos pa pod preprogo bi pometli in ugotovili čez čas, da ga več ni, odnesli so ga palčki in troli, čez telo veselje se je pripodi.

Nisem šla na konec sveta, ne vem, kaj drugje se prodaja, ne vem, kaj bi vam lahko rekla, da boste razumeli, a zaupam, da duša vaša kot moja, vidi preko besed in spozna, da je res kar se čuti in ne le besede. Da res je, kar se govori, da sreča v očeh živi. Ne morem ti povedati, kako se srečno živi, sem, a nisem ti. Tvoja sreča v tebi živi, moja v meni. Tako se pač živi, a morda enaka sva v delu enačbe in morda potrebuješ delček mene in jaz delče tebe. Si upaš? Da svobodno živiva. Si upaš, da si vse deliva in da v sreči zaživiva?