Zapustil nas je

Današnje sporočilo je na temo tega, kar tako radi spregledamo, ob pogovoru o tistih, ki so prešli na drugo stran. Spregledamo pomen besed, ki pogosto prinašajo bolečino. Brez zavedanja, kaj določene besede pomenijo, ne moremo do globine doumeti in sprejeti tega, da je pogosto na besedo samo vezano kolektivno breme, ki se izraža z bolečino, žalostjo ipd., kot je primer besedna zveza: "Zapustil nas je". Kako pogosto preberemo, kaj v slogu, zapustil nas je dragi oče, sin, dedek ...

Kako pogosto to tudi izrečemo, kadar se pogovarjamo o tistih, ki jih "ni" več med nami.

Zakaj v narekovaju? Ker oni so tukaj, vedno in povsod okoli nas.
Kako to vem? Ker čutim in vem, da velika večina vas tudi čuti. Ne nimam znanstvene podlage in ne morem vam dokazati, drugače kot s pogovorom, ko boste prvič ugotovili, da nekdo ve nekaj, česar nihče naj ne bi vedel. A moj namen ni, da vam karkoli dokazujem, vsak v svojem srcu ve, kaj je in kaj ni. Vsi čutimo in vsi vemo, kje "oni" so.

Današnja navezava pa ni vprašanje vaše vere, temveč vprašanje navezane bolečine, ko slišimo, da nas je nekdo zapustil. Zelo pogosto se uporablja, a se ne zavedamo v zadostni meri, da predstavlja tudi globoke bolečine, ki jih s to besedo pripnemo na spomin na naše najdražje, ki so že opravili prehod na drugo stran, ali rečeno bolje, ki so se dematerializirali.
Zakaj bolečina? Vprađajmo se kdaj nas nekdo zapusti?

Če pogledamo v SSKJ, je pod točko 3. zapisano: narediti, da preneha, določeno razmere, z nekom (dekle ga je zapustilo, vsi so ga zapustili).
Zakaj je to pomembno? Zapustimo nekoga, ki ga ne ljubimo več, nekoga, ki ga morda še korak dalje včasih tudi sovražimo. Ampak v prvi meri pa zapustimo tistega, ki ga nimamo radi, ne glede na razloge.
Ali razumete, zakaj je pomembno? Kolektivno prepričanje je, da ta beseda označuje, da nas nekdo zapusti, da smo zapuščeni in naša podzavest to prevede v: "Nisem ljubljen, odšel je na drugi svet, ker me ni maral, ker me nima rad. Ni hotel več biti z mano. Nisem bil/a dovolj dober/ dobra."

Ali občutite, kaj si s tem naredimo? Na samo bolečino, ki jo občutimo, ko nekdo preide iz tega sveta, (ob prekinitvi naše naveze, ki povzroči ogromno spremembo v nas samih, ki si je ne smemo jemati prelahko), dodamo še bolečino, da nismo dovolj dobri, da smo bili mi krivi. Zavedam se, da je morda slišati malo nenavadno, ampak poskusite doumeti kompleksnost občutka. Govorimo, da so nas zapustili, na to pa je vezano prepričanje, da nekoga zapustimo, ko ga nimamo več radi.

Zato je na tem mestu nujno ozaveščanje, da nas nihče ni zapustil, oni so vedno tu. Tako mi kot oni pa se lahko privadimo na to novo obliko "razmerja" oziroma povezave z njimi, če si dovolimo. Če sprejmemo popolno notranje zavedanje, da oni so vedno tu, potem je bolečina odveč, ne bi nas bolelo, ker kaj točno pa bi lahko bolelo, če občutimo njihovo ljubezen, slišimo njihov glas in vidimo njih same v sebi in povsod okoli sebe, čemu bi potem žalovali?

Vem, da je težko to sprejeti, jaz sama v sebi čutim mešanico veselja in žalosti ob misli nanj, njega, ki je prešel, ko sem štela 10 let, a čutim ga povsod na vsakem koraku, slišim njegovo vodilo in vidim, kje v sebi imam kotiček, ki je on. Sprejeti, da nas niso zapustili, temveč, da so samo prešli v drugo obliko, lahko za nas pomeni, velik korak v zdravljenju svoje bolečine. Vendar sprejeti v polnosti, s polnim zavedanjem in z vsem svojim bistvom, si dovoliti verjeti. Če je tako preprosto, zakaj potem vsi tega ne naredijo?

Bolj preprosto je verjeti, da jih ni. Tako vsaj bolečina, je kakršna je, poznamo jo, spoznali smo jo, privadili smo se je. A zaupati in verjeti, da so tu in jih ponovno izgubiti, to tveganje je preveliko, da bi si upali. Ne upamo si verjeti, ker se preveč bojimo ponovne izgube. Uzaveščanje procesa prehajanja, zavedanje moči besed, ki jih uporabljamo in sprejemanje smrti, kot del cikla je ena izmed težjih lekcij, vem. Tudi zame.

Vendar ko posameznik spozna, kje lahko izpusti in kako si lahko dovoli, da je malo bolje in malo bolje, se trpljenje spremeni. Ne bomo izpustili vse danes, a malo danes, malo jutri. Ta trenutek bo dovolj, da uzavestimo in sprejmemo, da nas niso zapustili, temveč da so prešli, da mi nismo bili krivi in da je vse dobro, tako kot je. To bo dovolj, če danes izpustimo sebe iz okovov prepričanja, da nas niso imeli dovolj radi, če sprejmemo da smo dovolj in da če bi lahko bi ostali ob nas. V trenutku se bo breme kolektive naenkrat zmanjšalo. Začnite drugače sporočati to kje "oni" so. Naj bo to samo prehod, naj do to samo sprememba oblike, vsekakor pa to naj ne bo zapuščenost. Pazimo na besede, za lepši danes in lepši jutri, za dobro nas vseh.

Najdite svojo pesem in jo zapojte!