Danes sem zopet slišala, tihi šepet moje duše. Kako zelo hvaležna sem svojemu telesu, da mi vedno daje vedeti s pritiski in napetosmi, da tramsto rinem skozi zid in ko si dovolim sprejeti odgovor, ko odvržem vse dvome in prepreke, ko si rečem tvoja sem, začutim kako skozi vsak moj delček priteče neznanska pošiljaka neverjetne miline, bližine, milosti, glaženosti, okus vseh okusov hvaležnosti vsega. Vse kar vidim sije in vse kar čutim brenči od zadovoljstva, ki se razliva skozi vsako celico mojega bitja. Kako zelo sem hvaležna, da čutim. Čeprav glava včasih še vedno zaide na stran pota, mi telo daje vedeti, kaj je resnično zame najbolj, kje je moja pot, kam moram iti, kdaj in zakaj, kako. Vsa ta vprašanja mi poda na najbolj čaroben način, z najbolj čarobnimi odtenki, kot bi zavihtela čarobno paličico in vse za trenutek izgine in sem zopet v sebi, v svoji duši, zopet na »pravi« poti, svoji poti.

Verjetno za marsikoga »napačna« zame edina in kako z mikroskopskimi popravki moja duša vedno daje vedeti kam bi bilo zame najbolje. Ker čutim, zaznam najmanjši upor v sebi in duša vodi in ne neha. Nikoli ne obupa nad mano, vedno znova mi kaže kje se upiram, kaj bi bilo najbolje. In dolgo te nisem slišala, dolgo predolgo bežala od tebe in se skrivala pred tabo v vseh mogočih stvareh in kotičkih sveta, a nisi obupala nad mano. Niti za trenutek mi nisi dovolila, da bi zbežala. Le kako bi lahko, ti si vse, moje vse, moje veselje, moje upanje in moje največje veselje.

Ti me vodiš vsak trenutek vsakega dne, skozi vse kar mi daješ čutiti, skozi vse mi kažeš točno, jasno kot beli dan, kot najboljši kompas sveta kaže smer neba, tako ti kažeš meni mojo pot. Podpiraš me in delček za delčkom mi odstiraš mojo veličasnost, dokler ne padem na kolena pred tabo in zašepetam: »Kdo sploh sem?« A tokrat to ni vprašanje iz dvoma, ne ne. Tokrat je to vprašanje iz veselja iz navdušenosti nad tem kaj vse zmore to telo, kaj vse zmore ta um, nadvušan nad čudeži življenja, ki me obdajajo. Navdušena nad prepletenostjo naših življenj. Navdušena nad prehojeno potjo, kot bi v trenutku sprejela vse lekcije sveta, ki si mi jih draga duša položila pred noge, da bom enkrat slišala in da, slišim te. Slišim kako poješ napev vseh napevov, slišim kako se stvarstvo veseli z mano in čutim neverjetno blaženost, ki zaobjema vse moje bitje.

Draga moja duša, moj svet, moje vse, kako zelo si želim, da bi vsak slišal svoj napev srca. Skupaj praviš, skupaj bova pokazali, skupaj jih bova naučili, skupaj jim bova pokazali. Vsem, ki še iščejo, vsem, ki še dvomijo. »Jaz sem te izoblikovala.«, mi šepetaš, to čemur praviš Andreja, jaz sem bila tista. Sprejemala sem na vsakem koraku in se učila. Najprej samo besede, vse so bile samo besede, samo zvoki, dolgo, dolgo nisem razumela. Nato nekega dne, se je vse odprlo in videla sem preko vidnega in slišala preko slišnega in zašepetala si mi: »Dobrodošla doma, draga moja. Pogrešali smo te.« in v solzah sreče sem od nezano kje rekla: »Tudi jaz vas.« Glava ni razumela, glava nikoli ne razume, a srce čuti, srce ve komu je odgovorila. Nepopisna sreča ob ponovnem snidenju, družine, ki se dolgo ni videla in moj odgovor danes: »Da.« To sem jaz, med mnogimi svarmi, sem tudi to čemur rečejo »zdravilec«, to čemur rečejo »pranoterapevt«, to čemur rečejo »bionergetik«, a sem toliko več kot te besede, sem toliko več, kot slišite ko to preberete, sem človek. To sem v prvi meri človek do ljudi in moje največje veselje, je veselje tistih, ki me obdajajo. Ko se vi veselite v svoji oazi, čeprav me ne vidite, se jaz veselim z vami. Vaše veselje je moje lastno, doživljam ga kot svoje, vsak delček mojega telesa poleti in se veseli z vami in zato sem tukaj, da pomagam, kolikor lahko, komur lahko, kakorkoli lahko. Ne bojim se več, sem kar sem in to sprejemam, ne samo sprejemam temveč se tega radujem, ne samo radujem sem na to ponosna. In tukaj sem za vsakega izmed vas, kdorkoli me potrebuje, vedno se bo našel način, da pridem do vas, vedno se bo našel način, da vi pridete do mene, če me potrebujete, če cenite in spoštujete to kar stvarstvo daje. Sedim tukaj v svojem centru, polna hvaležnosti, polna radosti in veselja, polna blaženosti, sedim in sem vse in hkrati nič. Ničesar več ne potrebujem, imam vse, v sebi.

Rada vas imam.

Prikaži vse zgodbe