Tako dolge sem te iskala, iskala a nisem znala te sprejeti, nisem znala dovoliti, nisem znala oprostiti. Blodila sem po bolečini tisočerih solza, upala, da žalost samo bo odšla. Danes odprl si mi oči, našla sem te v temi in ugotovila, da zaman sem te tam zunaj iskala, čeprav vse je pokazalo, da zelo sem se trudila, a nisem se k sebi obrnila in vedno sem v drugo smer zavila. Vidim danes zakaj se govori, da vse kar potrebujemo v nas samih leži, nisem si nikdar upala verjeti, da te bom še kdaj čutila in tvoja prisotnost, marsikaj mi je potrdila. Žalost kot zemeljska stvar res ni potrebna, ker nič se ne konča, se samo spremeni in krog znova se zavrti. Jočem hkrati, ko žalost jemlje slovo in radost ob spoznanju, da sem te našla, tam kjer sem si najmanj "obetala". Imeli so prav, ko so govorili, ves čas iščeš in prav so imeli, ko so rekli še vedno te boli. Bolelo je že tako dolgo, da se sploh nisem spomnila, kdaj ta tovor sem čez rame si naložila, a ne bi ničesar spremenila, ker danes ko zrem ti v oči, čeprav "samo" čutim, a učiš me ti. V globini spoznanja sem te objela in rekel si mi:"Prosim te, ne prestraši se." Bil je glas tako miren in sproščen in sem si dovolikla, potrudila da sem spustila, zaupala sem ti moj angel noči, tako dolgo nazaj sem te poimenovala, ker nisem vedela, nisem znala, da to si res ti, dragi oče, z mano si.
Zares čudovit bil tvoj je pozdrav, danes vidim, da vedno siob meni stal in da čeprav sem te zunaj iskala, si ob moji postelji stal in me "negoval". Verjetno bom šele sedaj dojela, kaj vse skupaj sva počela in kje po svetu norela, čeprav po tiho vedno sem verjela, da roka tvoja me je držala, vsakič, ko sem jokala. Kako zelo si želel, da bi spustiti znala, da bi sprejela, kar čutila sem globoko v sebi, a sama v prepričanju, da to se le menizdi, da to samo želijo videti si moje otroške oči. Sprejela, da tebe več ni, a srce ni dovolilo, srce drugače govori in danes sprejemam tebe, ki si del mene, tebe, ki svetiš v tebi. Slišim tvoj glas, ki skozi mene govori in ko vnukec vpraša kje dedi je, srce iz mene spregovori in reče, povsod kjer si ti. Ne morem zunaj sebe te iskati, če si v meni in z mano, ne morem brez tebe se v svet podati. Tako čudovita duša si, potrpežljiv in spoštljiv, razigran in nagajiv. Podobna sem ti, kako bi ti ne bila, saj rasla sem s tabo in videla ti do dna srca. Morda lahko bi rekla, da danes še bolje te poznam, ni meja in preprek tega, čemur rečemo svet, nič naju nazaj ne drži, jaz sem ti in ti si jaz. V srcu z mano in vodilo, nosiš s sabo večno sporočilo, človek smrti se ne boj, jaz vedno bom s teboj. Ne glede kako se zdi,da boli, ko nekdo zapre zemeljske oči, se duša veseli, ker končno v svoji svobodi spet zaživi. Naj si dovolimo sprejeti in verjeti, da ni konca ob temu čemur rečemo na konec poti, je samo začetek, ko se drugače zaživi in resnično odveč je žalost in trpljenje, ker večnov vsakem je življenje. Vse morda se spremeni, česar navajene so naše oči, a sprememba edina konstanta je se zdi, edino kar nikoli se ne spremeni.
Zato dragi ati, hvala ti. Hvala ti, ker si. Hvala, ker vodiš me po cesti večnosti, hvala ker učiš me o vsem tem, kar nisem si dovolila sprejeti, kar nisem dovolila si verjeti. Kako čudovit je občutek srca, k drugo dušo spozna in čeprav glava dojema, da sva ločena, srce čuti in ve, da to samo tako se reče, ker ne razume se globina in ne spozna se veličina. Niti zgoraj, niti spodaj in vsekakor nikjer od zunaj ni vsega tega o čemer govorim, temveč v središču nas samih, če si dovolim. Če radi bi Boga spoznali in se radostili, če radi bi ljubljene na drugi strani čutili, potem je odgovor ta. Človek vase se zazri, tam ležijo vsa spoznanja. Misli naj si malo odpočijejo, ker tako prepogosto naokrog rijejo, dajte si čas, da spoznate kje boli in obrišite objokane oči, kajti ko enkrat sebe spoznate, svet naenkrat drugače se vrti in kar naenkrat si človek do ljud, kar naenkrat ni več nas, ampak smo mi vsi, v večnosti povezani in ni med vami junaka, ki tega v sebi ne bi nosil in dovolj bilo je trpljenja, zdaj čas je radosti in življenja. Ko vaše srce se veseli, trosi radost med vse ljudi. Ste kot izvir iz katerega kar kipi in radost se razleze med vse ljudi. Če tako živeli bi vsi, čez čas pozabili, da smo sploh kdaj trpeli,ker v složnosti bi vsi želeli. Vsem vam želim, da občutite v sebi veličino srca in da najdete kar iščete, a samo srce lahko vam ta odgovor da. Zaupajte in se prepustite toku, da vas nosi življenja in sprejmite, da vse v vas leži , naj glava vaša , duši vaši dovoli, da vas uči, naj duša vaša kaže pot vam v temi in naj pokaže svetu kdo ste vi.

Prikaži vse zgodbe