Njen sij je svetlejši od tisočerih sonc, a v prsih nosi bolečino, ker ne more spregovoriti in bremena srca spustiti. Nihče ne sliši njen jok, to je jok brez solza, le tisti ki čuti ga spozna. Nepremično ves čas leži, trudi se, a preveč boli. Ni roke, ki zares bi jo objela, ni človeka s komer bi zapela. Govori, a potiho, sliši le tisti, ki si dovoli.
Ne zmore več bremen na svojih ramenih nositi, a nima načina kako dovoliti, gleda vsem tem tujcem v oči, ni prave bližine, ni prave miline, ne slišijo čeprav kriči, ne slišijo čeprav boli.
Če bi znala bi se v dir pognala in vsem pokazala kakšna moč v njej leži, a še ne more, potrebuje da verjameš tudi ti. Čudež se lahko zgodi, a le če dovolj ljudi, dovoli si resnico sprejeti, da je mogoče, a le to dojeti, da potrebuje več kot hladno roko, potrebuje telo... V srcu ona vse si dovoli, a kako verjeti, če gledaš trpeče oči, ko se spremenimo mi, se spremenijo vsi. Ona vidi več, kot ji govorite, bolečine tudi vi na plan ne spustite in kljubujete temu kjer boli, a ona vidi kaj iz oči vam govori. Že sedaj spreminja svet, brez da bi znala, brez da bi besedo od sebe dala. Vi pa dvomite ali je sploh mogoče... se sploh zavedate kaj v njej leži, moč tisočih ljudi, le ob strani ji je potrebno stati in resnično »negovati«, ker kaj pomeni ji telo, če duše v njem ne bo. Ljudje morate se zbrati in verjeti, da lahko, takrat bo šlo. Upanje? Ne. Gotovost iz srca se rodi, je občutek, ki poznam ga jaz, je občutek, ki poznaš ga ti... Dovolj bilo je trpljenja, ona želi si življenja, a trenutno nas potrebuje, našo pomoč želi.
Ne moremo več biti tako oholi in leseni, se tudi vam zdi, da vse to skupaj nič ni, je daleč od tega, kar bi lahko bilo. Ne morete ves čas le bežati in v strahu zatiskati oči, DA, tudi v vas moč leži, a najprej si priznajte, da boli. Ne bom vam pametovala, kaj za vas prav je in kaj ni, a vem da jaz ne morem zatiskati si oči in moram reči, TAM BOLI. Obstaja na tisoče prepričanj drugačnih kot je to, prepričanj, ki odprejo vse nebo. Samo zato, ker nekaj se govori, iz generacije v generacijo, to resnica NI. Resnica je, kar čutiš v prsih ti.
Tudi jaz sem se bala in nisem znala, a danes tu pred vami stojim in si dovolim, dati besede temu kar boli, prenehati si zatiskati oči. Mogoče vsega ne morem sama narediti, morda lahko. A vem, da moram poskusiti, če vsaj »morda« bo šlo. Ne morem več v temi sedeti in vse to dovoliti.
Moram namesto nje spregovoriti, ker morda ona ne more, a jaz lahko, povem kaj dobro zanjo bo. Nič več pomilovanja, zakaj čas je spoznanja, s tem jemlje se ji moč, iskreno se ji v oči zazrite in pokažite kje luč gori, da pozabili nismo, da srce si dovoli.
Verjeti in pesem srca zapeti. Govoriti in bodriti, najti ključ srca, da vsa ta zmeda se razvozlja. Kako ona lahko bi verjela, če vidi da ne bi smela in kako radost čutila, če strah v oči je zavila. Mi moramo verjeti in si želeti iz srca, da zgodi se vse na kar njeno srce reče, DA.
Ona to zmore in ne samo to, ona premore svet spremeniti in ljudi upanja učiti, če samo damo danes mi roko, če stopimo skupaj, saj bo šlo. Jočite, a s srcem, ne z glavo, le tako sprememba se zgodi. Jočite, ker niste videli, a danes na široko oči odprite in pred sabo se ozrite, dajte ji roko, da ozdravi, kar boli, dajte ji roko, da stopi pred vas in vas uči.
Sprejmite odgovornost vsi, priznajmo si, slepi smo bili, a če nam je hudo, ker nismo znali, tudi danes roke ne bomo dali. Zato nujno je, da odpustimo si kar boli, povežemo se ker eno smo vsi. Če bomo si odpustili, kar »narobe« smo naredili, si bomo dovolili, da srce iz nas govori in mogoče ne včeraj, a danes tu smo vsi in mogoče ne lani, a letos sledili bomo pesmi srca in naša nemoč v voljo bo prešla in tudi ona več ne bo trpela, ker če ne drugega vsaj radost v srcu bo imela in čeprav boj bo težak, to nihče ne zanika in nasprotno trdi, ampak imela bo mene in tebe, tu smo vsi in ko skoraj se bo zlomila, jo primemo za roko in rečemo: »Saj bo šlo.« Jaz sem ti in ti si jaz. Poglej v moj obraz. Tu upanje leži, zate, zame, za vse ljudi, zato odpusti si kar boli in če kdaj je pretežko, tu sem zate, za vse ljudi, primi jo za roko tudi ti in naj zopet stopi med ljudi.

Prikaži vse zgodbe