Kaj pa, če se zgodi, ker se mora? Ker se vidi, da bo to pomagalo vsem. Njej/njumu, da odvrže ogromno breme, njej/njemu, da izgradi vero. Če čutimo drug drugega in njegovo bolečino, je beg res odgovor? Je zidanje zidov, odmikanje in prekinitev stikov način? Kaj pa, če smo mi tisti, ki lahko to spremenimo zanj/zanjo, zakaj so potrebni slavospevi? Če smo ENO – potem karkoli naredimo svojemu bratu/sestri naredimo Bogu, naredimo sebi. Smo res postali tako zazrti vase, da se ločujemo in prekinjamo stike vsakič, ko je nekaj »hudo«. Novodobno razmišljanje ob tem človeku se počutim slabo, hitro stran od njega. Kaj pa, če on/ona kaže na našo rano, kaj če on/ona iz nas vabi občutek dolgo tega zakopan z namenom, da vidimo? Kaj pa, če iz vidika najvišjega lahko odvzamete njegovo vrečo in jo »vnovčite« za vogalom? Kaj pa, če ste vi njegova pot, da se v njej/njemu zgodi reakcija, ki ga/jo popelje na njegovo/njeno srčno pot. Ne govorim o jamranju in besedah. Govorim o občutkih, če čutite druge in se počutite 5 minut nemogoče, si morete misliti kje je on/ona in če 5 minut vašega časa da spremembo, da se človek počuti »bolje« ali ni bilo vredno? Če vi znate, zakaj ne bi delili sebe?
Razumem vedno nismo na vrhu gore, a ko smo, kolikokrat iztegnemo roko in dvignemo tiste pod sabo? Kolikokrat se brezpogojno predamo klicu svoje duše? Živimo v fizičnem svetu, vsi potrebujemo denar, a povejte koliko vas stane, če danes greste na obisk k sosedi, ker že dolgo niste šli. Mislite, da je vaš/ soseda po naključju tam? Tam je po ključu. In koliko vas stane, če nekomu obrišete solze, ne z besedo: »Je že dobro. Ne joči več.«, ker je to odraz vaše nezmožnosti soočiti se z bolečino, temveč z iskrenim pogledom v oči, objemom in besedami: »Vem, boli. Joči, jaz sem tu.« in bodite tu – prostor zanj.
Človek človeku brat. Dovolj bilo je bežanja, skrivanja in ostalih nesmislov. Človek, bodi človek. Daj sebe za druge, brez pričakovanj, ko duša kliče, ker ob koncu dneva ne šteje kje si ti, ampak kje smo mi vsi. Eno smo vsi. Človek do ljudi. Si človek tudi ti?
Si predstavljaš svet, če vsi tako bi delovali, če vsi bi se nebali, če zmogli bi sprejeti, da smo mi včasih način in zmogli bi sprejeti brez bolečin.
Če čutiš in prostor daš, kažeš da iskreno rad imaš in čeprav njo/njega boli, tvoje srce se veseli, ker le tako človek se živi v brezpogojni ljubezni. En ob drugem stojimo in se veselimo. Lep je svet, a najprej mora človek prenehati bežati in človeku sebe predati, da pa se to zgodi je potrebno sebi pogledati v oči, biti iskren in potem izgine vsak problem.
Enačb 1100 in še več, ki stanejo povprečno čisto preveč, a če bi znali samo prostor držati, nič drugega pomembno ni. Puf ... poglej ga človeka polnega radosti, poglej ga kako srce se veseli, poglej ga kako pokončno glavo drži, poglej ga kako tolaži in roko drži, ne glede na to koga boli, on je tu in ŽIVI, kaj pa ti?

Prikaži vse zgodbe