Telesna naježenost se je poselila po vsem telesu, ko je prebrala besede: »Ženske niso pomembne – moramo se napraviti majhne in pred drugimi prikriti svoj pomen.« Naježenost je nekaj kar ji je dajalo vedeti, da je to za njo pomembno. Za hip jo je tokratna misel potegnila iz norišnice vsakega dne.
Iz srca je prihrumela bolečina in v mislih je potovala v čas, ko je bila še majhna. Stara kuhinja v stari hiši, stara mama streže staremu očetu. Srce se ji para, ko se zave, kaj se je dogajalo, srce ji hoče poleteti iz prsi in raztgrati krivice, ki se godijo vsem ženskam po vsem svetu. Ne more, sprejme lahko le zavedanje danes in sprejme ga lahko le zase. To je dovolj, za danes.

Vsiljujejo se ji misli, da si je lagala, da je enaka, da je popolnoma spregledala in sploh ni več opazila bolečine srca. Bolečine, ki izvira iz dni, ko stara mama »ni smela« sesti za mizo z ostalimi, iz časov, ko so ženske samo stregle med tem, ko so moški igrali karte. Tudi ona je igrala karte in bilo ji je všeč, jedla je piškote med tem, ko je brezskrbno rastla in bila deležna vse postrežbe, ki ji je kakopak pridala. Ni se zavedala »cene«. Iz otroških oči ni zmogla spoznanja, kaj bi lahko bilo drugače, vsekakor pa se ji je vtisnilo v spomin. Spomin na upognjen hrbet, sklonjeno glavo in povešene oči – mama suženj hiše v kateri živi. Ni jedla z njimi, ni veliko govorila iz vidika deklice je bilo njeno izražanje omejeno zgolj na sočustvovanje in zaskrbljenost – to je smela, to je bilo sprejemljivo.

Obiski, ki so bili skoraj na dnevnem redu, so govorili zgolj z moško zasedbo, ona se je redko udeleževala pogovorov, če se je, je izredno pazila, da se je ali strinjala ali podala nevtralen odgovor, svoboda govora – neizražena. Deklica je odraščala, v njej je bil goreč duh, bila je neumorna, neustrašna in bojevita. Spominja se, ko so ji govorili: »Potrpi. Raje bodi tiho. Ne splača se prepirati.«
Duh v dekličenem telesu pa je kričal, rjovel in bil je nezlomljiv; »Jaz ne bom nikoli tiho, jaz se ne bom pokorila, jaz ne bom sledila, jaz bom vodila.« S časom so jo naučili, kot toliko drugih so tudi njo ukrotili, oziroma tako so le menili, deklica pa je čakala.

V tistem trenutku je sicer iskrica ugasnila in ona se je kot toliko njenih predhodnic podredila, a njenega duha ni bilo mogoče ubiti, le skril se je, da mine in ko na površje privre, vse kar ne služi v trenutku »umre«

Danes zave se bolečine in trenutka, ki z vsako besedo hitreje mine. Zave se, da danes tukaj stoji ravno zaradi tega, ker si dovoli, ker se ne boji, ker sprejme kar iz nje privre. Hvaležna je za to spoznanje, čeprav boli, ker vidi njene trpeče oči. V trenutku vse odpusti, da zmogla bi, bi roko v zrak zavihtela in vso bolečino stari mami in mamici odvzela. Ve, da vse kar danes lahko naredi je da si oprosti, da si je dovolila in se nasmeji, ker končno iz cikla je stopila.

Bolečina popolnoma še ni minila, a čuti utrip srca in čuti kako pritisk čez rame se igra, kako grlo se rahlja, kako zrak v njo hiti in kako lahko se živi. Ne more spremeniti, a tudi od danes ne more več dovoliti. Njena hčera k njej hiti, pogleda jo s solznimi očmi in ve, da ona tega ne bo poznala, ker mati jo bo obvarovala in naučila jo bo kako se pokončno stoji, ter kako gledati moškega z ljubeznijo direktno v oči. Kako ji bo pokazala? Tako, da vzgled ji bo postala.

Iztegnila pokrčene bo dlani in dvignila glavo visoko – brez skrbi. Zravnala bo hrbet in zbrala pogum, da ji bo vse dala, vse kar sama do danes ni poznala. Ženska sem jaz, ženska si ti, bodi ŽENSKA, med ljudmi.

PONOSNO NOSI DRŽO SVOJO IN POSKUŠAJ LJUBITI, OPROSTITI PREDVSEM SEBI TO SE VE, ŽENSKA OBUPATI NE SME, BORI SE DO KONCA DNI, BODI ŽENSKA TUDI TI, STOJ PRED VRATI VEČNOSTI IN BODI ENAKA KOT SO VSI.

Prikaži vse zgodbe