
Ko si pripravljen

V srcu je slišala glas, gozd, ki ga je tako rada obiskovala, ki je samo njen ji je podajal nešteto razlogov zakaj je danes pravi dan za obisk. S pogledom se je zazrla skozi okno in pri sebi premlevala ali bo danes res primeren dan za sprehod, vreme namreč ni bilo nič kaj preveč naklonjeno, poleg tega je bil danes eden izmed tistih dni, ko se je bolj izvalila iz postelje kot vstala. Za trenutek je postala med vrati in prisluhnila, kaj pravi srce? Srce pravi sprehod v gozdu ... prav, prav, srce že ve.
Precej urno glede na jutranjo zaspanost je obula svoje pisane škornje in odhitela po poti v gozd. Njena najljubša pot, dežela sprostitve in domišljije, tukaj je ona lahko kar je, tukaj je sama s sabo v popolni tišini, tukaj se baterije polnijo.
Veselo je prisopihala do gozda kot vedno, ter pri vstopu srčno pozdravila mati naravo, prosila za njeno zaščito, ter jo objela kot vedno v svojih mislih. Obožuje te trenutke, ko njena nežna bližina objema, ko z mehkobo boža in ko v šepetu listov zasliši: »Dobrodošla, draga moja.«
Nekaj je danes drugače, ozre se po gozdu in kamorkoli se ozre, vidi in sliši strah. Kaj se dogaja? Veter piha z močjo burje, drevesa pokajo, žvižajo in v gozdu je temno. Pretemno. Spominja se trenutka, ko je kot majhna deklica ostala sredi gozda sredi neurja. Sama pri sebi razmišlja, da se pripravlja na neurje, nehote se ji porodijo občutki tistega dne, nehote podoživi vse kar je doživljala tista majhna deklica v njej.
Stoji na mestu, strah ji ne dovoljuje svobode gibanja, niti naprej, niti nazaj. Paralizirana od strahu, misli ji divjajo: »Domov. Takoj domov, v nevarnosti si.« Zaman sprašuje svoje srce, kam. Odgovora ne sliši, panika in strah se lotevata njene biti, ko veter piha vse močneje, veje pokajo vse glasneje in sliši, zares skozi veter sliši vse zveri sveta. Strah jo je. Za trenutek pomisli, da bi bila vrnitev domov morda res najboljša izbira, obrača se na mestu, a ne more se odločiti. Strah za življenje je zanjo čisto resničen.
Obstane in si reče:« Danes več ne bežim, zaupam in se prepustim.« Z vsakim korakom globje v gozd se strah potencira, nič ne vidi, nič ne sliši le pokanje in žvižganje od neznano kje, temno, temneje, dalj časa kot hodi, temneje se ji zdi. Zbere zadnje atome moči volje, izkoplje iz srca zaupanje in si govori: »Zmoreš.« Iz nje na vse strani odmeva priprošnja: »Zaupam ti mati narava, zaupam ti.«
Kljub podivjanemu strahu, verjame in zaupa iz sebe črpa moč, da naredi še en korak in še en in še en globje v gozd. Zave se: »To je moja preizkušnja zaupanja.«
Na pol poti sredi gozda pade na kolena in joče, v hlipanju kliče: »Tvoja sem, tvoja sem mati narav, vsa sem tvoja.« Nekaj jo objame.
Vstane in si ogleda gozd, še enkrat tokrat brez strahu. Zmogla je, zaupa, nebo se veseli z njo. Odvrgla je še en plašč nesmiselne bojazni, ki jo je nosila, dolgo – predolgo. Spominja se svojega lahkega koraka, spominja se vonja, spominja se gozda, spominja se vsega kako je doživljala, ko je bila še majhna. Izgovori: » Nikoli se te nisem bala, mati, vedno sem te ljubila in se te veselila, zaupala in predala sem se ti na vsakem koraku.«
V notranjosti se rodi vprašanje: »Le kaj se je spremenilo?« Ta deklica še vedno živi v njej in skozi veter zaveje sporočilo: »Kako se lahko bojiš mene otrok, jaz sem tvoja mati. Jaz ti nudim tla po katerih stopaš in zavetje, ki ga čutiš. Nekaj jo objame, čuti varnost, čuti bližino, čuti ljubezen.
Veter piha, drevje poka, zrak žvižga, dež pada in sliši zveri, a se več ne boji. Našla jo je. Varna si.
Prikaži vse zgodbe
Sporoči mi...
Želite deliti z mano svoje vtise, komentirati ali preprosto deliti želje za prihodnje pisanje? Sporočite mi spodaj: