Srečno pot

Nihče ti ne more zavidati boja, ki si ga bojeval in trenutek v katerem si zdaj, je prva stopnica na poti v raj. Počasi se oddaljuješ in puščaš za sabo skrbi, počasi a vztrajno duša tvoja resnično zaživi. Nisi vedel, nisi znal, da bi le toliko časa ne iskal.

Obžalovanj praviš, da tisoč in sto, a veš da nebo vse to odvzelo ti bo. Če lahko bi za trenutek spet spregovoril, to so besede, ki med nas bi jih delil.

Brišem solze preteklih dni, ker nisem vedel kaj srce želi, čas pa prehitro beži in mimo mene je šel en, dva, tri. Skoraj z gotovostjo trdim, da pride dan, ko še enkrat zaživim, ker preveč bilo je solza in premalo spoznanj, da lahko za večno šel bi na drugo stran. Zakaj vse to ti govorim?
Ker resnično v srcu zate poskrbim, želim da opraviš kar lahko in želim da lahko tvoje bo slovo. Hotel sem, a nisem znal, vse preveč sem se bal. Namesto samo ljubiti, tudi druge stvari sem prišel se učiti. Roke težke od spoznanja, da premalo bilo je dajanja, premalokrat sočloveka sem objel in premalokrat tebe doživel. Pozabi pregrehe in vsa dejanja, pozabi zamere in vsa pretekla spoznanja. Živi danes, kot da zadnjič živiš in napolni srce z ljubeznijo da poletiš.

Da ne boš kot jaz obžaloval, ker po smrti hitro boš spoznal, da vse kar si naredil na prihodnje rodove si prelil. Čeprav zavedanje živiš, da pride duša, ki si dovoli in da vse sprejme brez skrbi, ker ve da zmore in lahko ustavi to kolo, a dokler dihaš in tu živiš imaš možnost, da kaj storiš, ker ko pride dan in čas za slovo, priložnosti več ne bo, potrebno bo novo življenje in cikel prihodnjih dni zopet vse se zavrti.

Prosim vas zaprite vso iskanje in naj vaše največje bo spoznanje, da šel sem na lepše kot ti nekoč, zagotovo zopet se nam prekriža pot. Odpusti vse kar zmoreš odpustiti in spusti kar zmoreš zdaj spustiti. Bodi človek do ljudi in živi do polnosti. Tako na koncu ne bo obžalovanj in grenkega spoznanja, da zmoreš več kot si dovoliš in da danes marsikaj lahko spremeniš.

Gledam pot, ki pred mano se riše, gledam kje stojijo hiše in v katerih domovih moji najdražji živijo, pozabil sem reči adijo. Le od nekoga sem se poslovil, ker slišal je in si dovolil. Za vse ostale pišem te besede in upam, da vas ne zavede, po poti krivih spoznanj, po poti napačnih pričakovanj, ker nekoč bomo zopet skupaj pohajkovali in zopet vse bomo si delili in morda tudi čistega vina si nalili.

Danes pa čas je za počitek, prislužil sem si ga to se ve, a srce nekako ne more si oprostiti, da nisem mogel "spregovoriti", resnico srca, svoj dušni da. Zavedam se, da vi mi boste vse odpustili in v oblake me povili, vem da zmogli boste resnici se predati in spustiti, a zase sam bom sodil, vem kaj vse bi rad spremenil in pravo smer zase bi si dovolil.

Moje srce ni poznalo zla, a veste ravno to tisto kruto je spoznanje, da sem živel a pozabil živeti, pozabil srečo poleg sebe imeti, pozabil se veseliti in kdaj pa kdaj tudi na kakšno fešto zaviti.
Človek rad je doma, a tam brez družbe se ne spozna. Živi le dneve, kot jih je vedno živel, premalokrat pa dojel. Odpustite mi vsi, moje srce le dobro želi in če se zdi, da vas bom strašil, vam le uslugo bom naredil, ker pokazal bom kje boli in kazal in upal, da sprejmete poti, ki so dobre za vas, ki so dobre za vse ljudi. Srčno se bom veselil, ko svoje misli z mano boš delil in ko mislil boš name, kako je bilo lepo, izginilo grenko in bridko bo slovo.

Zato lepo te prosim le dobro misli, saj le tako srečno tvoje srce bo. Objamem te v slovo, a zares ne morem se od vas ločiti, vedno bom del vašega življenja in upam, da štel bom trenutke vaše miline in ne bolečine. Naj vam pot nasuje vseh dobrot in naj moje vam sporočilo, prinese srečo milo, naj odpihne vse skrbi, da lahko srce tvoje zaživi, tako kot moje živi med zvezdami.