Sama s sabo

SAMA S SABO

Četudi bi bila postavljena sredi avtoceste, odločitev, da vidim sončni vzhod je še vedno moja. Še vedno se odločam videti gozd in še vedno vidim vso lepoto, ki me obdaja. V nasmehu, v dotiku, v pogledu. Sama s sabo.
Rekla je: "Srečna si, ker si našla srečo v sebi. Ne glede kje boš, boš vedno srečna."

Ko se razbremenim še ene vreče tovora, ki sem ga nosila na svojih ramenih, spoznavam da je bilo odveč. A ne vemo, dokler ne vemo. To je proces učenja.
Strah zakoreninjen globoko v naši kolektivi, strah, da lahko drugi določajo, kdo smo mi. Strah, da vse kar nas obdaja določa kdo postanemo. Strah, da se izgubimo.

V notranjosti pa vedno prisotno zavedanje, da smo vse kar potrebujemo, mi sami. Potrebujemo le sebe v celoti, brezpogojno.

Spominjam se trenutka, ko sem postavila vprašanje: "Kako ve?". Kako z gotovostjo, sigurnostjo, 100% ve, da je to tisto kar je zanj najbolje? Kako ve katere besede, katera dejanja, katere izbire?
Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Moj zmedeni um je poskušal doumeti nekaj za kar ni besed. Vidim odgovor, čutim ga z vsakim delčkom svojega telesa.

Nikoli ni bil odsoten, samo videla nisem, ker sem uporabljala "samo" oči.
Zaupam, vidim del sebe, ki vedno ve, vedno čuti. Zame je vedno poskrbljeno. Nikoli ne morem pozabiti kdo sem, kaj sem in kam grem. Že od nekdaj je le moja odločitev ali bom sprejela vse kar sem v polnosti.

Zakaj delim s tabo? Ker čutim in vem da čutiš tudi ti. Sprejemam, da je to edini "pravi" način,da ti spoznaš mene in da jaz spoznam tebe.