Iščem ga ...

Zgodbe se pišejo same. Ne pišem jih jaz, vsaj ne tako kot bi večina razumela.

Še vedno ga iščem…
V vsakih očeh, ki jih vidim. Še vedno dete v meni išče svojega očeta. V sebi nosim zavedanje, da je ob meni, a otrok v meni še vedno išče. Upa, da ga nekje uzre, vztrajno pregleduje in išče podobnosti njega.

Dete drago četudi te ves čas objemajo moje ljubeče roke, še vedno v sebi trpiš. Ne dovoliš si v celoti videti, bojiš se da boš ob pogledu znova »izgubila« in to bi bilo zate še huje kot odsotnost sama. Bojiš se sprejeti zavedanje, zavedanje – minljivosti. Trepetaš, ko pade noč, ker veš, da boš videla.

Ne moreš pogledati stran, nikoli ni bilo namenjeno, da bi si zatiskala oči in ušesa, kot neubogljivi otrok. In učijo te, čeprav mislijo, da ti učiš njih.
Počasi odpiraš oči, kot zaspanček, ki se je pravkar zbudil. Gledaš in vidiš. Stojiš in čutiš. Vedno je bilo mišljeno tako, nikoli drugače.

Išči, dokler boš želela. Nihče ti ne zameri tega, a ko boš pripravljena se ustavi, poglej in videla boš, da kar iščeš je tu že od vselej.

Vsak mali trohec podobnosti in upanje privre, a prvo nesoglasje in takoj umre. Ne morem ga najti, ne tam kjer iščem. Otroci nikoli niso počeli, kar so starši želeli in bilo bi zares čudno, smešno celo, če bi ta mala »bučka« dojela, vse kar misli, da ne bi smela.

In ko se s črkami igra, vidi kako se ji smehlja, vidi kako se pogovarjata. Hči in oče, večno povezana.
Morda res za roko ga ne more prijeti, a v srcu ji ga nihče ne more vzeti. On je tu, tiho ob njej stoji. V resnici kriči, ker Andreja včasih še vedno slabo sliši.

Nasmešek na ustih se igra, ko čuti kako zelo jo rad ima, ko vidi kako ob njej stoji in prvič vidi kar si želi. Namesto sence, njega v polnosti in njegove ljubeče oči, polne radosti. Oooo ati, čudovit si.