Ti si ta

Nikoli ne ve kaj bo pisala, še manj, če bo znala. A v srcu brez pisanja čuti praznino in ob pogledu stran bolečino. Išče brez začetka in konca, kaj še sama ne ve. Dovoliti si se prepustiti, se na kolena zložiti, glavo ponižno spustiti. Dovoliti si vse okoli sebe začutiti. Dovoliti si dovoliti.

Gledati in se smejati, se veselju v celoti predati, prenehati se nazaj držati in se z ljubeznijo obdati. Znati, iskati v sebi ljubezen držati. Spustiti, dovoliti in sprejeti, nehati modrovati.

Čisto nič pomembno ni, kaj misli 100 ljudi, pomembno je kaj misliš »ti«. Bodi in živi, ne obremenjuj se kdo in kaj, ne sprašuj zakaj. Če rada bi pisala piši, če rada se igrala, igri se predaj, če rada vsa bi se razdala, sebe v celoti daj.

Šahovnica življenja ima veliko polj in če bojiš, da eno igro izgubiš in pri tem ne mestu ves čas čepiš, nikoli se ne spremeniš, nikoli ničesar ne doživiš, nikoli z metulji ne poletiš.

Čudno včasih se zdi, kako naenkrat se odpro oči in glava sprejme več kot si dovoli in sprejme več kot tisoč ljudi. A vse to si ti in tvoje trpeče oči, ena plat zgodbe, ki ni za ljudi, ena plat zgodbe, ki v temi živi. Želi si, da jo spoznaš, žali si, da v celoti se ji predaš, a bitka stoletij se je začela, davno tega, še preden pisalo v roke si vzela. Vse ima 100 in še plati, a ne moreš v nedogled bežati in ne moreš, srcu svojemu tega ne dati.

Bodi kot reka, ki teče po strugi. Sprejmi le sebe, vse ostale prebudi. Iz sanj, ki trajajo ione dni iz sanj iz katerih se redki zbudi. A v sebi nosiš skrivnosti sveta in v sebi veš, da ti si ta, poznaš utrip vsakega srca in spoznaš vse, le sebe ne. Ne dovoliš si poleteti, ker padec preveč boli in ne dovoliš si objeti, ker objem popusti. A ne moreš večno v sebi trpeti in ne moreš ne veličine srca sprejeti, veličine ki jo duša da.

Predaleč si že prehodila, da strahu bi se prepustila. Zaupaj in pluj mimo čeri, saj veš, da občutek v tebi živi. Veš, da se to je le vaja za vse kar se ti danes predaja. Srce pravi da, glava ne, a vsako dobro vino se enkrat odpre. Tudi glava bo nekoč spoznala, da bi rada se v celoti predala.

Zaupaj in piši in išči poti, trkaj po vratih ob tebi smo vsi. Dovoli si verjeti in oprostiti za poti, ki niso ti. Vse služi spoznanju in pred tabo leži veliko neuhojenih poti, zato »šparaj« moči, za dan ko zid pred tabo stoji. Takrat se z njim spoglej in pojdi naprej. Kako? Boš že znala, nikoli od sebe nisi veliko pričakovala, a dejstvo resnično, kot resnični smo vsi, vse kar potrebuješ v tebi leži.

Zaupaj si in predaj poti, svojemu srcu, ki se ti vedno smeji in le najboljše ti želi.
Če iščeš mehkobo te trenutno ni, veš da mehkoba ne služi temu delu poti, veš tudi, da se resnično ljubi le takrat, ko se ne mestu stoji in trdno svojo ljubezen v rokah drži.
Ne bi smela, ne bi znala, v srcu vedno sem le čakala. Niso vedno vse enake poti, še manj radost odgovor na vse, se ti ne zdi? Prisotnost z vsem, le to prinaša ključ do sebe in do drugih ljudi. Bodi prisotna vse dni in za prihodnost naj te ne skrbi.