Nikoli ne bi mogla trditi, da vem najbolje za vas. Poznam zgolj to, kar deluje zame, izkušnje so tiste, ki mi kažejo, da pogosto deluje tudi za druge. Vendar vedno imejte v mislih ob branju tega ali kateregakoli drugega zapisa, da vsak ve zase najbolje in da je namen tega zgolj, da vam približam »moj« način. Vzemite kar vam služi in ostalo pozabite.

Že od kar se spomnim sem bila drugačna, nenavadna. Težko sem se vklopila v družbo in težko razumela kaj se dogaja okoli mene. Vedno sem verjela, da je svet mavrica, samorogi in metuljčki prečudovitih barv. Nisem znala lagati, bila sem odprt otrok. Vse mi je bilo všeč, vse me je zanimalo, vse me je navdihovalo. Spomnim se, da sem včasih ure in ure visela na podstrešju, nihče ni vedel kod se potikam, a vedno sem prišla, ko so me začeli iskati.
Ne morem reči, da je smrt mojega očeta, ko sem bila stara 10 let povzročila vse te bolečine v meni, a začelo se je predvsem po tem dogodku.

Nekje v 6.razredu osnovne šole so mi postavili diagnozo – depresija. Številni obiski svetovalcev stvari niso nikoli izboljšali, kvečjemu samo povečali moje strahove, predpisana pomirjevala, pa zgolj obliž na rano, ki je bila potrebna operacijskega posega.
Vse to je povzročilo, da sem izgubila zaupanje vase in v ljudi okoli sebe, nihče mi ni znal podati, to kar sem potrebovala.
Takrat nisem razumela, a danes razumem kje leži vzrok in kaj se dogajalo z mano. Čutila sem, vse okoli sebe, čutila sem žalost, čutila sem veselje, čutila sem vse ljudi okoli sebe in nisem razumela, da vse to nisem jaz. Naj se sliši zlagano, nesprejemljivo ali čudno, vendar je čista resnica, da sem dan, ko je oče umrl, čutila mir in veselje. Videla sem ga, da je srečen in v sebi sem imela zavedanje, da je z njim vse dobro. Zato nisem razumela in nisem znala sprejeti, vse te žalosti. Nisem mogla doumeti zakaj, vsem sem ves čas govorila: »Pa, če z njim je vse vredu.«

Tekom let sem razvila svoj obrambni sistem, svoje obrambne mehanizme. Bila sem »čustveno otopela«. Nisem več čutila, nič. Svojo praznino sem zapolnila na vse možne načine, bila sem med drugim pripravljena umreti.

Zakaj vam vse to razlagam? Ker želim, da veste od kje prihajam in iz česa izhajam. Ker želim, da veste, da razumem in sprejemam resničnost vaše bolečine in ker želim, da veste, da ni potrebno, da je tako.
Kaj se je spremenilo? Jaz. Spremenila sem vse, kar sem mislila, da sem in poiskala to kar v srcu, v duši resnično sem. Bili so trenutki pred parimi leti, ko sem po dolgotrajnem branju vseh vrst knjig in gledanju tisoč in enega posnetka, kako se soočiti s sabo, poskusila nekaj »norega«. Prepustila sem se.

Stopila sem iz avtomobila in šla proti vratom svojega doma, tako zelo me je bilo strah, da sem komaj prišla do vrat, bila je noč in zunaj trda tema. V vseh letih depresije, anksioznosti in nespoštovanja sebe, sem uspela pri sebi razviti panične napade.
Kdor je to že izkusil ve, da ni hujšega od tega, ko je v notranjosti tebe strah tako potenciran, da ne moreš niti trzniti, a čutiš in slišiš vse in še kaj zraven.

Tistega večera sem po mučni poti do vrat stanovanja, sprejelo v sebi odločitev: »Ali umrem ali pa živim, ker to ni življenje.«
Usedla sem se v meditacijo, ki sem jo prakticirala že dobro leto (samo poskušanje umirjanja misli in osredotočanje misli na dihanje), in si rekla: »Strah tu me imaš. Vzemi me, vseeno mi je.« V trdi temi, sredi noči, sem mislila, da bom umrla. Bolelo me je vse, kar sploh lahko boli, a nisem se več upirala, nisem imela več moči za beg, soočila sem se in bila pripravljena da grem.

Po petih minutah, ki so trajale večnost, sem mislila da je smrt neizbežna, trgalo in bolelo me je po celem telesu, a po petih minutah je bolečina minila, telo se je skoraj v celoti sprostilo, strah je izginil. Sedela sem tam, v trdi temi in se čudila, kaj se je zgodilo.
Sprejela sem del sebe, ki je kričal, prosil in jokal od želje po pozornosti. Kot majhne otrok, ki si obupno želi, da ga mama gleda, kaj počne. Sprejela sem »svoje« bolečine, sprejela sem sebe takšno kot sem.

Od tam ne morem reči, da je bilo vedno lahko, a delovalo je enkrat, mogoče bo vsakič. In sem poskusila znova in znova, kot trmast »mulc«, ki hoče doseči svoje. In je uspelo in je delno uspelo in je uspelo samo na četrt, a vedno mi je moja praksa »Prepusti se, sprejmi in zaupa. Pojdi v očutek, opazuj ga, sprejemaj, nauči se ga ljubiti.« prinesla olajšanje.

Danes so vsi ti spomini le bled spomin, a služijo. Vem, da služijo temu, da se vam približam, da vam pokažem, da smo skupaj v tem. Danes so mi te izkušnje podarile možnost, da stojim ob strani, ko je najhuje, da pomagam, ko se zdi, da ni pomoči in te izkušnje so mi podarile svobodo, ker strahu ne poznam več pod tem imenom. Poznam ga, kot prijatelja, kot učitelja, ki me uči in nudi nove izkušnje.

In, če se kjerkoli v moji zgodbi najdete, vedite, da niste sami. Skoraj ni človeka na svetu, ki nekje v sebi ne trpi, vsi iščemo svoj način in s tem ni nič narobe. Ne obupajte, iščite še naprej. In, če vse druga spodleti, morda spoznate, da se pripravljeni,da se soočite s sabo. Kako pa drugače? Ali ste menili, da je strah tam zunaj? Da vas preganja, kot volk, ki tuli v noč? Leži v vas samih, izhaja iz vas in le vi sami zmorete stopiti v prvo bojno linijo in reči: » Strah tukaj sem, tu me imaš. Vzami, kar želiš vzeti, pokaži, kar želiš pokazati.«

In obljubim vam, da ko boste predihali prvih pet minut počasi, globoko z mislijo v glavi, da sprejemate vse, kar je v skladu z vašo dušo, boste izkusili »odrešitev«. In ko človek enkrat izkusi svobodo, ni več poti nazaj …
Je samo še pot navzgor, k vaši sreči, k vašemu zadovoljstvu, k vašemu srčnemu miru. Odločitev je vaša, svoboda je vaša. Pot katero boste izbrali je vaša. Izberite sebe, izberite to kar čutite v svojem srcu, služite sebi, svojemu klicu in živite do polnosti.

Prikaži vse zgodbe