Skozi sončne žarke sije njena svetloba, skozi toplo dlan se čuti njena bližina, skozi objem se izraža njena ljubezen.
Včasih se zgodi, da nas bližnji prehitro »zapustijo«, zgodi se da se znajdemo v situaciji kjer nam srce govori eno, glava pa drugo.

Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko so te svilnata peresa obdana s sojem večnosti pripeljala k meni. Tvoja prošnja je bila skromna. Vse kar si želela je objeti, ljubiti in pustiti malo sonca v srcu. Vse kar si želela je pokazati: »Jaz sem tu. Z mano je vse dobro.«
Zasijala si z močjo večjo od tisočerih sonc in ko se je tvoje bistvo povezalo z mojim sem te šele resnično spoznala. Na svetu nimamo besed, ki bi opisale dobroto tvojega srca, nimamo besed, ki bi izrazile tvojo veličino. Boginja, srčna boginja miru in topline.
Bila si utrujena, od zmede zemeljskega sveta. Kako bi ne bila, prišla si z namenom svetiti in pomagati, a si pozabila, da je telo minljivo. V tvoji duši ni bilo prostora da kdo v tvoji prisotnosti trpi. Naložila bi si še 20 vreč na svoja pleča, pa četudi je telo še komaj držalo pokonci. Bila si utrujena, ker si pozabila odložiti te vreče.

A vse to sedaj ni več pomembno. Siješ v svoji polni veličini in se raduješ od pogledu na to kar si ustvarila. Vidiš veličino svojega srca v svoji družini. Vidiš, da četudi si pozabila nase si jih naučila resnično ljubiti.
Zakaj le resnična ljubezen lahko odrine žalost za trenutek in pokaže srcu svojo resnico. Naučila si jih najpomembnejšega spoznati sebe- svojo dušo.

Besede bi ne naredile pravice izkušnji, ki si mi jo podarila. V največji bolečini soljudi si mi dala sebe, da svetim namesto tebe. Tisti dan nisem bila jaz – jaz. Bila sem sestra, žena, mati, hči. Bila sem vse, kar bila si ti.

Hvala bi bilo premalo za vse to, premalo za možnost, da jim lahko stojim ob strani, premalo za olajšanje, ki sem ga lahko delila. Pokazala si mi še en del mene, ki mi ni bil najbolje poznan, a je dodal še en košček v sestavljanko mojega sveta. Zaupali sva si, prepustila sem ti svoje bistvo in si dovolila, da me vodiš. In vodila si, kot najbolj izkušena učiteljica sveta.

Poslovila si se, a le v zemeljskem pogledu. Osvobodila si se okov, ki so te zadrževali. S srcem si spregovorila vse tisto kar je bilo potrebno, z naravo si pokazala »zaključek.«

In moje srce se veseli. Zakaj? Ker vsakič, ko zaprem oči vidim, kako jih držiš za roke, kako jih »tiščiš« v smer srca in kako sprejemaš, da mislijo, da so sami, ko si v resnici vedno z njimi: NJIHOV ANGEL VARUH.

Ponosna si na njih. Na vsakega posebej in želiš, da bi tudi oni videli kako so čudoviti. Rada jih imaš, kot si jih vedno imela. Učiš jih, kot si vedno učila. Z njimi doživljaš srečo in žalost, trpljenje in milino.
Z njimi si vedno, do večnosti. Njihova zvezda na nebu, njihovo vodilo skozi labirint poti na tej zemlji. Njihova si, do večnosti. Bi lahko bilo sploh drugače, kot da si se v celoti s srcem ljudem predala? Saj to vedno najbolje si znala.

Mene pa si naučila peti, še eno pesem srca in sprejeti mojega angela varuha. Tega nikdar ne bom ti pozabila in v srcu vedno spomin nate bom ohranila. Hvala ti zvezdica <3

Prikaži vse zgodbe