Današnji pogovor z mojo dobro prijateljico mi je zopet dal misliti, kako prihaja do kresanja mišljenje različnih ljudi, predvsem in v prvi vrsti, ker se ne znamo ali ne zmoremo postaviti v stališče drugega. Ni dovolj, da le ena oseba to naredi, vsi vpleteni, morajo poskušati razumeti stališče drugega.

V bistvu rada podajam prispodobo, kako štirje ljudje gledajo isto kocko, le da so situirani na različnih koncih. Vsi torej gledajo isto kocko, a iz prvega kota je videti modra, iz drugega zelena, iz tretjega rdeča in iz četrtega rumena. Kdo ima prav, ko se te štiri osebe pogovarjajo o kocki. Čigavo mišljenje je bolj pomembno, bolj pravilno? Nikogaršnje, vsi imajo prav. A dnevi, če ne meseci lahko minejo med tem ko se ti 4 ljudje prerekajo kakšno stališče je primerno, pravilno, absolutna resnica.
Ni zares pomembno, da v celosti razumete kako oseba nasproti vas doživlja svet, dovolj je da se konstantno opominjamo, da samo naša resnica ni edina resnica, trdno zapisana v skalo, brez možnosti česa drugega. Ravno to je v osnovi primarni razlog zakaj ljudje, ki se ukvarjamo s pogledi na stvari, ki si želimo več od življenja in ki se trudimo, da spoznamo čim več stvari in okusimo čim več v življenju, stremimo k temu, da so naša prepričanja, kot ptički na veji. Kadarkoli lahko poletijo.

Dejstva, vse kar vidimo in mislimo je iluzija. Torej tudi, če jaz mislim, da je vse iluzija, je tudi to iluzija. Karkoli bomo mislili, tega dobimo več. Karkoli bomo verjeli, se nam bo potrdilo. Torej ni zares pomembno kaj verjamete. A vendar potrebujemo prepričanja, za svoje življenje in nekako verjamem, da je prepričanje dobro samo do tam kjer mi služi.
Primer: Recimo, da mi je ime Špela in sem bila vzgojena v družini kjer je ženska vedno bila manjvredna. Zraste v odraslo žensko, ki verjame, da je manj vredna. Ji to koristi? Najbrž ne. Kako to ve? Po tem kako se počuti. Torej ji njeno prepričanje, da je manj vredna ne koristi. Lahko bi ga zamenjala s prepričanje, v mojih očeh smo vsi enaki. Je katero izmed prepričanj bolj pravilno. Ni. A zagotovo se bo Špela počutila bolje, če si bo nekako uspela dopovedati, da vsi smo enakovredni.
Še v istem trenutku, ko človek sprejme prepričanje, vidi tudi dokaze. Zato smo še morda vsi, ki se ukvarjamo z lastnim razvojem še toliko bolj pozorni kaj se dogaja okoli nas. V vseh trenutkih dneva se trudimo odkriti kako še lahko gledam na to situacijo.

Marsikomu se morda zdi to zapravljanje časa, a le tako lahko človek vidi katera prepričanja poseduje in s čim jih lahko zamenja. In v trenutku, ko najdemo prepričanje, ki bi nam bolj ustrezalo, ko ugotovimo, da bi se kvaliteta našega življenja, našega čutenja izboljšala, spustimo ptička na veji da poleti in ga zamenjamo z drugim ptičkom. Ne držimo ga, ne stiskamo ga....preprosto pustimo, da gre dalje svojo pot.

Morda še najpomembnejše spoznanje je, da vam bo s časom žal....da ste tako ostro zagovarjali svoja stališča, ko boste videli, da se lahko na situacijo pogleda še iz vsaj 100 različnih vidikov. Morda je to ravno v osnovi primarni razlog, zakaj sama obožujem konstruktivne debate. Tiste, ki preizkusijo tvoje mišljenje, ki te postavijo pod test, kako globoko seže. Nisem ravno zagovornik prepirov, ker mislim, da se v prepiru ne reši nič. Vsi na enem mestu iščemo razloge v sedanjosti zato kako se počutimo in križem kražem obtožujemo svoje bližnje za stvari, ki nam v primarni vrsti sploh niso pomembne. A nekje mora tičati razlog za naše počutje. In tudi tiči, a zelo pogosto ne v trenutni situaciji. Kakorkoli to je tema že sama zase, konstruktivni pogovor zame predstavlja, da oseba a predstavi svoja stališča in oseba b predstavi svoja stališča, brez branjenja svojih stališč in potem oseba a pretehta kaj od stališča osebe b ustreza njej in obratno.
V resnici ni pravilnih in napačnih prepričanj in karkoli verjamete ali boste verjeli, verjemite imate tehtne razloge, da to verjamete. Edino v kar vas jaz poskušam danes prepričati je, da ni to edini način kako lahko gledate na situacijo. Če bi odložili strah na stran, obsodbe na stran in vse kar vas vleče nazaj samo za trenutek na stran in bi v celosti brezpogojno prisluhnili sočloveku, verjemite vaš razvoj bi poletel.

Vsi se znajdemo v situacijah, kjer imamo občutek, da se moramo zagovarjati, čeprav temu sploh ni tako, a predlagam vam da vpeljete še eno prepričanje v svoje življenje: "Vse kar človek reče, govori o sebi." Če bom jaz s polnimi pljuči kričala nate kako si nesposoben....zelo verjetno nosim v sebi prepričanje, da ne znam, ne zmorem....in dejansko je to krik na pomoč.

Ljudje prepogosto zaradi svojega ponosa odrinemo osebe stran, ko si v bistvu srčno želimo bližine. Premislite, kako in kdaj vi odrivate ljudi od sebe, ko je vse kar si želite topel objem, lepa beseda, srčna bližina. Ter kako in zakaj to počnete, kaj vam stoji na poti, da ne pokažete svoje bolečine, svoje radosti, svoje iskrenosti. Kako si preprečujete pogledati si v oči in si pokazati kdo ste v resnici. Morda kdaj pa kdaj res boli, ko človek vidi sebe v objektivni luči, a hkrati z vsem tem pride tudi ljubezen do sebe in drugih in človek spozna, da je vredno in da se splača, ker korak po korak so naša srca bližje en drugemu. Dokler na vsem lepem ne stojimo en nasproti drugega in besede več niso potrebne, ker so srca tista, ki govorijo.

Prikaži vse zgodbe