Pomembna besedila prepolna vprašajev, klicajev in nasploh stavkov nekega pomena, izgubljenega ob začetku, koncev časa. Ljudje modri, premodri za vse okoli zase, a zmanjka modrosti za njih same. Pesem srca, kot vedno tiha, pretiha za marsikoga, da bi sploh slišal. In dnevi bežijo, minevajo kot bi rekli v trenu oka. Drevo zraste, drevo se podre, drevo propade. Človek se rodi, odraste, umre. Njegova pot, v največ primerih klavrna. Nihče noče slišati. Vsi samo poslušajo pesmice ptic in sprehode s soncem v očeh. Vse te stvari so lepe, vse te stvari še kako zelo potrebne, a ne kot obliž, na rano, ki razjeda telo, duha in um. Na rano, ki je tako velika, da bi si mislil, da ga ni obliža na svetu, ki bi lahko to prekril, a vendar človek vedno najde način, da ubeži sam sebi.

Da obstajajo sploh vprašanja, kot je...Kako se umiriti? Kako slišati sebe? Kako veš, da je to prav zate?....Da to sploh obstaja, vemo, da smo daleč iz poti, ki smo si jo zadali, daleč, predaleč. A nič ni izgubljeno. Namen tega ni, da vas strašim, namen tega je, da vas prebudim. Iz spanca, ki je predolg tudi za trnjulčico.

Ko se boste zbudili, morda svet res ne bo najlepši ob hitrem spoznanju, vsega kar niste opazili, a obljubim vam, da takoj ko boste sprejeli, vse kar ste ustvarili, se bo svet začel pred vašimi očmi spreminjati, v plešočo mavrico, tisočerih izrazov sveta. Obljubim, ne bo vam dolgčas. Obljubim, v srcu boste doživeli občutke, preko predstavljivega, preko dojemljivega. Obljubim, ljubili boste brez meja. Obljubim, ne bo več nesmiselnih vprašanj in tavanj. Obljubim, čutili boste mir...

Pot? Kako se pride tja? Vsak človek je svoja enačba, vsak človek samo sam zase pozna pot, ni ga človeka na svetu, ki vam lahko poda celo vašo pot, ampak v marsičem smo si z marsikom podobni. Vsi ljudje, ki jih srečamo so tja postaljeni z namenom. Včasih se tudi jaz sprašujem, zakaj izražam danes ravno to, kar izražam. Dolgo časa nisem vedela, a vsak človek, ki bere ta zapis bo dobil, kar on/ona potrebuje. Zato včasih moje besede niti meni niso smiselne. Niti meni včasih ni všeč, kar sem napisala, a ker je bilo napisano, mora služiti.

Služi nam, nekomu. Bistvo ni, da sprejmete vse kar nekdo izraža za svoje. Sprejmite, da je utemeljen, upravičen do svoje resnice. Vsakdo, da ima lahko pogled na stvari, ki se delno ali sploh nič ne ujema z vašim. Podajte soje mnenje, podajte svojo resnico, a je ne tiščite. Ne pričakujte od človeka, da mora to postati tudi njegova resnica. Sprejmite, da vas lahko človek ljubi, čeprav so njegove resnice drugačne od vaših. To resnično povezuje. Enako razmišljanje oddaljuje, kadar ni naravno, pristno. V našem bistvu, ne bomo nikoli to mi, če bomo poslušali druge ljudi. Ne bomo uspeli uzavestiti sebe, če bomo samo jemali prepričanja drugih. Za vse tiste, ki berete, je zelo verjetno, da je vaš najbolj izpostavljeni dar čutenje, ali pa ste ga že razvili do neke točke.

Torej, kako ugotoviti ali je nekaj za vas ali ni? Kako se počutite? Slabo, zmedeno, nejasno....odgovor je umiritev. Kako se zdaj počutite? Tišči? V katerem delu telesa? Odgovor je umiritev. Vedeli boste kadar je nekaj za vas po vaših občutkih.

A uzavestiti je potrebno, da dokler čustev ne sprejemamo zavestno, je naša ladja plula brez krmarja. Kar pomeni, da imamo veliko lukenj, ki spuščajo vodo. Torej najprej je potrebno ladijo obnoviti. Kako to naredimo? Sprejemamo....vsak delček, vsako svojo napako, vsak občutek, čeprav ne najdemo razlage, od kje prihaja. Naše ladije že dolgo plujejo brez kapitana. Čas je, da vzamete stvari v svoje roke. Čas je, da zberete pogum, čas je da se postavite na svoje noge, čas je, da spoznate kdo ste in stojim vam ob strani :-)

Rada vas imam

Prikaži vse zgodbe