Med današnjim delom, ki ga načeloma nisem rada počela, me je prešinilo, da obstaja več vidikov kako lahko pogledam na situacijo. Zelo pogosto ljudje gledamo na določeno situacijo iz samo enega zornega kota, tistega katerega smo najbolj "navajeni", to so zorni koti, ki so avtomatski, priučili smo se jih tekom našega življenja in odvijajo se že skoraj povsem brez naše vednosti.

Trajalo je kar nekaj časa, da sem se naučila poslušati svoje občutke, čeprav so ti vedno z nami pa se človek privadi na neprestan pritisk v prsih ali hrbtenici, pravzaprav prenehamo naše občutke zaznavati kot občutke in pogosto tudi, če bi nam kakšen zdravilec rekel, da imamo skoncentrirano energijo v predelu ledvic, mi tega ne bi zaznali. Naš odgovor bi bil: "Ne, ne jaz se počutim popolnoma dobro." To je vsaj odgovor, ki je najpogosteje na tapeti.
Glavni razlog za to je, da se tako zelo navadimo konstantnega pritiska, da ga sploh ne opazimo več. Če naša čustva ne gredo v ekstreme kot je na primer huda žalost ali zelo, zelo stresna situacija, se nam dozdeva, da smo popolnoma zdravi. Še več pogosto bi rekli celo: " Jaz sem super." Super morda v mislih – pa še v tistih ne (pogosto namreč divjajo po glavi tornadi, ki povzročajo razdejanje, pa mi niti ne opazimo), a naše telo govori drugačno zgodbo.

Eden izmed dobrih in ekstremnih prikazov te situacije bi bil primer ribice. Dajmo ribo v čisto vodo in počasi dolivajmo urin, riba se bo navadila in bo živela dalje popolnoma normalno v vodi, ki je zelo onesnažena, če pa v to vodo vržemo ribo, ki tega ni bila navajena postopoma, bo poginila. Tako je z našimi telesi, ni najbolje, da držimo vse to v sebi, a tega smo se privadili postopno.
Zakaj je tako pomembno kakšni so naši občutki, zakaj je pomembno, da opazimo vsak najmanjši občutek, ki se porodi ob vsaki naši misli? Ker nas to vodi...občutki so tisti, ki nas vodijo. Če misel povzroči stisko, potem to ni misel, ki nam koristi. Če si ne znamo prisluhniti, kako se bomo potem razvijali?

Čisto na praktičnem primeru v moji današnji izkušnji. Delam stvar, ki jo počnem vsak mesec, vsak mesec računam in računam v svoji glavi. Počutim se neprijetno, ker samo računam kakšen izdatek je to in kakšen izdatek je to in kako bom to in kako bom ono. Z vsako mislijo, ki se je niti ne zavedam, ker jih je večina že avtomatskih stiska v telesu narašča. Kar naenkrat me prešine, kaj pa ti razmišljaš, da tako boli. Kaj se ti podi po glavi?

Pregledam svoje misli in ugotovim, da res nikomur ne prinesejo nič dobrega. Pa si rečem no prav, so sicer prave misli (s tem mislim, da jih ne morem zanikati, niso laž in verjamem v njih, se pravi so moja prepričanja), katera moja prepričanja pa bi lahko tole situacijo obrnila meni v prid.
Začnem razmišljati, res je da so to izdatki, res pa je tudi da z vsakim plačilom pomagam tistemu, ki se trudi. Res je tudi, da z vsakim plačilom omogočam razvoj določenim posameznikom. Res je tudi, da s tem nekomu polepšam dan.
Tudi to so vse resnice. Nisem se spuščala v analizo mojih prepričanj, ki mi ne služijo (to sem pustila za drugič, pa tudi to se da.), sem pa takoj na mestu poiskala nasprotna prepričanja, ki so prav tako resnična in omilila situacijo. Kako lahko mi kot ljudje pričakujemo, da bo karkoli za nas "dobro", če mislimo "slabo"? V narekovanju, ker ni dobrega in slabega, je samo tisto kar nam služi in kar nam ne služi.

Velika večina se nas niti ne zaveda, kaj se nam sploh podi po glavi, velika večina naših mislih je avtomatskih, kar pomeni, da se odvijajo avtomatsko in jih sploh ne zaznamo. Lahko vas v tistem trenutku nekdo vpraša kaj razmišljate, pa misli ne boste niti zaznali. Kako tukaj pridejo v povezavo občutki? Občutki so tisti, ki nam lahko pokažejo, kaj se podi po naši glavi.
Če občutite tesnobo ob nekem delu, ali so to res misli, ki jih želite misliti? Je tesnoba tisto kar želite ustvarjati? Na tem mestu človek najde tisoč in en izgovor kako je težko in kako se ne da. Vse se da, vsi smo na istem. Tudi meni ni bilo enostavno iz samega začetka, a nekje je potrebno začeti.

A mar ljudje res pričakujemo, da po letih in letih treninga svojega uma v tisto kar nam ne služi bomo kar čez noč preklopili na tisto kar nam služi.
Vendar naš um deluje po principu, čemur posvečaš dovolj pozornosti, to postane navada in to gre tudi v smeri, ki nam lahko koristijo. Prakticirajte dovolj dolgo iskanje "lepih" stvari, to je stvari, ki vam predstavljajo užitek, pa bo glava to po 3-4 tednih začela to početi avtomatsko. Zato naučite glavo počasi, programov, ki vam bodo služili, programov ki jih izberete sami. A najprej se soočite s sabo in si poglejte v oči. Priznajte si, da ste kjer ste in začnite od tam, korak po koraku.

Možnosti:
1. Pozitivne afirmacije....ampak prosim, lepo prosim ne ponavljajte si stvari, ki niso resnične - to zlivate samo bencin na ogenj. Če se sovražite in rečete: "Rad se imam." si lažete in vaš um ni neumen, ve kdaj mu lažete. Recite raje:" Rada imam, svoje oči." ali "Rada imam, kako mi pristaja obleka." pa postopno pridite do "Rad/a se imam."
2. Trenirajte svoj um preko fokusa, čim bolj pogosto poskušajte situacijo videti iz pozitivnega vidika. Imejte v mislih, da so vsi vidiki "pravilni", zato tudi tistega "negativnega" ne potiskajte neznano kam in mu ne govorite, kako ni pravilen. Težava ni v tem, da vidimo tisto kar je slabo, težava je v tem ker redko ali nikoli ne vidimo tisto kar je dobro.
3. Meditacija....je eden izmed načinov, kako krepiti svoj um. Skozi meditacijo si lahko umirite glavo, krepite spomin in vsesplošno počutje telesa se bo umirilo. Ni vsaka vrsta meditacije za vsakega človeka. (Če meditacija ni za vas, najdite svojo vrsto meditacije, pojdite v naravo, uživajte ob potoku, skačite, plešite. Počnite to ob čimer duša zapoje.)
4. Šport....še eden izmed načinom kako se um umiri in prečisti je šport. Ampak prosim tu nikakor ne mislim športa v tradicionalnem načinu gledanja :"No pain , no gain." Iz mojega stališča gledanja si ne moreš narediti več škode kot skozi bolečino. Um ni neumen, če nekaj boli bo razvil način gledanja na stvar, da to ni dobro zanj. Najdite šport, ki vas iskreno veseli in ga prakticirajte vsak dan, ampak v okviru prijetnega, Ni pomembno kako hitro tečete, važno je da se pomikate proti cilju.
5. Obstaja najmanj milijon možnosti, kako se analitično lotiti svojega uma, da mu pokažeš kako si želiš gledati na stvari, če vas zanima več o tem mi pišite, pa bom napisala tudi o tem podroben prispevek. Sicer pa vam priporočam, čim manj komplicirat, čim več se prepuščati.
Pojdite s tokom reke.

Na tem mestu bi še poudarila, kako pomembno je, da slišite svoje telo. Začnite se na redni bazi spraševati: "Kako se počuti moje emocionalno telo (to je čustveno telo)? in opazujte kako bo odgovorilo. Včasih čutimo mravljince v rokah, včasih čudne vale po telesu. Videli boste,da se bodo sčasoma občutki stopnjevali in spreminjala se bo globina vaših doživljanj. Naj vas to ne preseneti, niti naj vam ne jemlje poguma, če ugotovite, da vam ni prijetno kaj čutite. Naučite se najprej čutiti in opazovati brez sodbe, potem pa boste spreminjali. Pravzaprav boste spreminjali že s tem, ko boste videli :-) hihihi....telo ne komplicira, komplicira samo človek. Dovolj je samo zavestna pozornost in objektiven um, pa vse steče v trenutku.

Zaspan um je kot zaspano telo, če nismo nikoli tekli več kot 5 minut tudi danes ne bomo 2 uri. Zato bodite prizanesljivi do sebe in dajte času čas, lotite se uvajanja sprememb počasi, ampak konstantno in sporočite kako se vam bo življenje pričelo spreminjati.

Želim vam čudovit dan, dobre dušice.

Prikaži vse zgodbe