Dva dni nazaj se mi je pripetilo, da sem sredi dela, ki me neznansko navdušuje izgubila vse svojo energijo. Počutila sem se izčrpano, skuhala sem si ogromno kavo, meditirala....ni je stvari, ki je nisem naredila na svojem seznamu, kaj narediti ko se ne počutiš najbolje.
Skozi uro ali dve sem prišla, do zaključka, da se očitno nekaj izraža, nisem razumela povsem kaj to je. Vedno je potrebno čustvo najprej izživeti in šele nato pridejo odgovori. V zmedi iskati odgovore, je kot bi rekel, da boš v kalni vodi našel čisto kapljico.
Od tega trenutka dalje se mi vrti po glavi misel, o grožnji, ki mi preži. Zamislite, kot da bi vam ob vsaki priložnosti silila v um misel, ki vam grozi z vsemi možnimi groznimi izidi. No takšne oblike je moja misel.

Kar naprej ob vsaki priložnosti, poskusila sem se ji prepustiti, jo sprejeti, jo ljubiti, jo potrditi, jo razviti, meditirati, predihati, karkoli naredim ta misel mi sili v um neprestano. Iskreno povedano ne vem več kaj naj. Ne dela mi ravno v prid, da deluje naš um po principu, ne misliti na polarnega medveda. Na kaj mislite? Na polarnega medveda.
Naš obstoj deluje po principu zakona privlačnosti, kar misliš, slej ali prej vidiš. To je situacija, ki si je ne želim videti ravno najbolj, sem jo že doživela, ni se zgodilo nič hujšega razen tega, da sem se cela tresla in šla isti dan takoj v posteljo. Ampak sem preživela in bila sem hvaležna izkušnji, ampak v glavi se mi še vedno konstantno ponavlja ta misel. Čeprav dobro vem, da mi je to dobro delo, ker sem takrat doumela, da nič izven mene mi nič ne more.

Ampak, kaj narediti. Obračam misel gor in dol, vertikalno, horizontalno. Si dokazujem kako ni resnična. In v isti sapi zelo zavidam vsem vam, ki delujete po principu videno, pozabljeno. Uf, kako si želim biti v vaši koži. Moj um je zelo analitičen, dosleden in redoljuben. Ali mi dokažeš, da ta trditev ne drži ali pa se je bom oprijemal do onemoglosti.

Razumem seveda, da ta misel ni jedro vsega skupaj, verjetno je gledano iz tega kdo in kaj sem to moje zavedanje pravzaprav edini razlog zakaj se še v fizični materiji ta misel ni aktivno manifestirala. Ampak vseeno je zelo nadležna.
Globoko v meni vre, točno vidim od kje prihaja in v ospredje mi prihaja spomin iz otroštva. Spomin pozabljen od vseh ljudi. Iz enega vidika ne razumem zakaj je ta spomin tako pomemben, a če se kaže nosi s sabo sporočilo.

PRIMER: Bila sem stara 13 let ali kaj takšnega in prodajala sem svoje izdelke, neki sorodnici, cena enega izdelka je bila 7 evrov ali kaj takšnega, rekli so mi da mi dajo 12 evrov za dva izdelka in sem pristala. Nisem se dobro počutila, ker sem pristala in od tega odraslega ni bilo najbolj pošteno, da se je "barantal" z otrokom, ki je imel približno nič izkušenj z barantanjem. Potem pa je tretji moški rekel da mi da po 5 evrov za vsak izdelek. V glavi se mu je odvila cela zgodba kako bi on te moje izdelke prodajal in služil od njih. Rekla sem: "Ne. Ne morem delati za toliko." Rekel je, zakaj da ne....če sem prvemu gospodu znižala za en evro zagotovo lahko tudi njemu, če bi kupil več.

Iz današnjega vidika zelo dobro razumem kaj se je zgodilo. Iz mentalnega pristopa je imela oseba seveda prav, to je optimalno razmišljanje iz vidika glave. A iz vidika čustev, me je vse bolelo, ko sem samo pomislila, da bi pristala na takšno kupčijo. V ozadju ni bil samo denar, pač pa moje bistvo, ki je vedelo, da se v tovrstni kupčiji zame ne obeta nič kaj dobrega iz vidika tega, kaj in koga on predstavlja v tej predstavi, ki ji rečemo življenje. Moje bistvo se je upiralo in ker »majhna« jaz ni našla razlage za to, da bi temu gospodu utemeljila zakaj »ne«, se je čustven pečat seveda naložil na telo. Bil je trenutek moje ranljivosti, moje nerazumljenosti, moje naivnosti in moje največje šole. Šole tega kar danes učim.

Namen primera? Da na praktičnem primeru pokažemo, kako si lahko v tovrstnih situacijah pomagamo. Ena izmed oblik sprostitve so zapisi, kot je recimo ta zapis. Lahko posnamete svoje misli na diktafon. Ne priporočam pa pogovorov s tretjimi osebami, kadar ste v čustvenem afektu, razen če je to oseba zelo odprtega duha in srca.

SPREMEMBA; Prvi korak je vedno priznati si kje si. Kje je točka A in potem kam želim, kje je točka B. Če si ne priznamo kje smo, je kot da bi kazal na zemljevidu da želiš na Florido, a sploh nočeš povedati kje si, da bi lahko videl kako daleč sploh je Florida.

Sprejeti je potrebno tudi zavedanje, da so določeni spomini vezani en na drugega in da bo sprejetje enega spomina morda priklicalo naslednji spomin. Preden se lotite spreminjanja spominov, bodite prepričani, da ste sprejeli čustveno ozadje spomina. V kolikor se vam bo določen spomin pojavljal znova in znova, ste lahko precej prepričani, da niste sprejeli vseh čustev, vezanih na spomin. Prosim vedite, da je velika razlika med čustvom, ki je vaš izbruh skladiščene energije in občutkom….občutek je zelo mirne narave in je vaše največje vodilo pri sprejemanju odločitev, vezanih na vaše življenje.

VSE KAR SE ZGODI, SE ZGODI Z RAZLOGOM.

Ne ponujajo se nam kar tako tja v en dan vsi ti prebliski na spomine, ki se vežejo en na drugega, vsem je skupna bila zame izguba, izigranost, nemoč.

V vseh situacijah sem se počutila nemočno, glede na te situacije. In občutek, da si nemočen kot zajec v kletki ni prijeten. Toliko tega bi naredil drugače, če bi.....in toliko tega ne bi naredil, če bi.....To so trenutki, v katerih nisem znala sprejeti teh čustev.
Gledano iz oči današnje perspektive vidim, da ni veliko kar bi lahko naredila. Vse je šola, ki jo posameznik mora sprejeti. Najbolje se naučimo na doživetem iz izkušenj.


TOREJ Kako?
1. Priznate si kje ste.
2. V celoti pregledati situacijo, ki ste jo doživeli in sprejeti, da kar je storjeno je storjeno. V tem koraku ničesar ne spreminjajte.
3. Dovoliti si, da občutki pridejo naprej, ne glede na to kako zelo boleči so.
4. V celoti dovoliti občutke, jih sprejeti in samo opazovati. Ničesar ne spreminjajte in popravljajte.
5. Poskusite izluščiti, kako ste se takrat počutili in kateri vzorec se vam ponavlja.
In sledi najboljše...
6. Ko v celoti izživite in se čustvo izrazi je čas, da nekaj naredite. Spremenite spomine, če jih ne morete sprejeti takšne kot so in si dokazati, kako to ni več res v vaši situaciji. (To se lahko naredi na več načinov…lahko poiščete delo z otrokom v sebi ali pa mi napišete, da želite vedeti več o tem, pa v bližnji prihodnosti, morda napišem kako se lotiti spreminjanja spominov.)

Ob koncu dneva nosite v srcu zavedanje, da karkoli se vam dogaja, se dogaja z razlogom. Vaša izbira je ali boste sprejeli in povabili spremembe skozi odprta vrata, ali pa boste brcali in vpili, ko bo sprememba potrkala na vrata. Spremembe bodo prišle, boste tonili ali pluli, kot dober mornar, odločitev je vaša.
Sprejmite, da imajo vsi ljudje dni kot so vaši in ne bodite pregrobi s sabo.

Čudovit dan želim vsem :-D

Prikaži vse zgodbe